P E T R A  V A R L

eng | slo

©2020 Petra Varl

< nazaj k tekstom

Iz družinskega albuma

"Upodobitev domačnosti in elitizem umetnosti- s svojim prispevkom k razvoju vizualne komunikacije v Sloveniji avtorici (Zora Stančič in Petra Varl op.A.B.) odstranjujeta meje med trdno usidranimi koncepti pojmovanja umetnosti.Intimno, domače, sentimentalno –vse te motive je mogoče prenesti v govorico galerijske umetnosti in ustaljene umetnostne izraze tako celo oplemenititi.Gledalcu pa omogočiti užitek v doživljanju tematik, ki so mu blizu in včasih celo zadišijo po domači piti in skodelici tople kave" (Tanja Mastnak  v katalogu Zora Stančič & Petra Varl – zadnjih dvajset let, str.25, Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, junij 2008)

"Prepoznavnost - Petrini projekti so bili zasnovani na stereotipu, na odnosih med prepoznavnimi liki in junaki, na prešernem veselju in vsakdanjih težavah.Pripoved in njeni junaki so bili vsem dobesedno na očeh, prav hitro so postali nepogrešljiv del urbanega življenja, okolju so se hkrati prilegli in štrleli iz njega, izstopali so tako kakor zasebnost zmerom odstopa od javne podobe..." (Barbara Borčić, ibidem, str.139)

Ob prepoznavnosti umetnosti Petre Varl, kot jo opredeljuje ista avtorica (B.B.), operira le-ta še s pojmi "jasnost/znakovnost, piktoresknost/dekorativnost, reproduktibilnost, komunikativnost, narativnost/zgodbe, proces /variacije".Ti pojmi, pravzaprav bolje oznake, ki so uvedli Petro Varl  na umetnostno sceno v Sloveniji pred dobrimi dvajsetimi leti, ostajajo takorekoč "mejniki", da ne zapišem konstante ,v delovanju te slovenske umetnice tudi danes.Morda velja prav posebej opozoriti na tisto, vedno bolj jasno opredeljeno raszmerje med zasebnim in javnim, ki se je posebej izoblikovalo- seveda med umetniki današnje mlajše srednje generacije v Sloveniji – oziroma  izšlo iz konteksta takoimenovane intermedijske umetnosti (kot jo je prvi opredelil Peter Weibel), ko je torej umetnik mediator, ki že upodobljene podobe (strip, reklame, fotografije, ekrane, displeje) reinterpretira. Tak način umetnostnega delovanja, ki ga brez vsekakor pozitivnega vrednotenja vplivnosti poparta tudi v Sloveniji ne bi bilo, ostaja tudi v današnjem času v izbranih primerih spiritus agens, ne da bi izgubil svežino. Jasno pa je, da postavlja pred umetnika neizbežen postulat vedno bolj poglobljenega in razširjenega razmerja do že upodobljenih podob, ki v svoji reinterpretaciji morajo razkrivati tisto, uvodoma omenjeno razmerje med zasebnim in javnim tudi v najbolj intiimnih, močno osebnostno obarvanih razsežnostih.

Zdi se, da je treba v tem oziru prisluhniti tudi najnovejši instalaciji, bolje ureditvi celovškega galerijskega prostora Petre Varl. Domačnost kot ena najprepoznavnejših stopenj zasebnosti, ki jo bogati sentiment, vračanje v memorialnost, ki je lahko povezana z nostalgijo po (obnovi) družine v času, ki ga je oblikoval drugačen družbeni kontekst kot danes in ki je zadovoljeval v enaki meri široke množice (petdeseta in šestdeseta leta socialistične demokracije): fotografija kot čist, preprost dokumentarni medij, ki je polnila družinski album z beleženjem otroštva, družinske intime, ponosa na take ali drugačne, v bistvu minorne, toda za tisti  čas pomembne vrednote, kot je lastno štirikolesno prevozno sredstvo (popularni "fičo")...še kaj podobnega bi se našlo v takem družinskem albumu.Taka fotografija pa je pri Varlovi lahko (tudi) izhodišče za izražanje v drugačnem-risarskem ali slikarskem mediju. In to v znaku ljubezni kot tudi priznavanje obstoja v kontekstu zasebnosti in javnosti: verbalna izpeljanka v slovenskem jeziku iz doma v domačnost in komaj zaznaven prestop iz domoljubja, tudi domotožja v javno = domovinsko sfero.. In ali je to v današnjem globalizacijskem času sploh še mogoče prepoznati?Je to (žal) retorično vprašanje, na katerega sicer išče odgovor (tudi) Petra Varl v zasebni sferi, ki se jo je potrošniški spektakel vendarle v nekem smislu dotaknil, ji omogočil drugačen vpogled v družbeno sfero, spektakl, ki pa se mu umetnica ne želi ukloniti, ne želi, da bi jo zasvojil?

Aleksander Basin, tekst iz kataloga ob razstavi Heimat/Domovina, 2010

 

Povezave na dela: