Pogovor z Zoro Stančič in Petro Varl

Vajini skupni ustvarjalni začetki segajo v leto 1986, ko sta v grafičnih delavnicah Akademije za likovno umetnost v Ljubljani vzpostavili posebno delavno vzdušje. Z domačnostjo sta ustvarili pogoje za komunikacijo, druženje in diskusijo. Zakaj sta se odločili za takšen pristop k delu? Ali se je to vzdušje odražalo tudi na vajinih prvih grafičnih listih?

PV:
Na akademiji sva z Zoro delali v tehniki litografije. To je zamudna starinska tehnika, pri kateri samo priprava kamna lahko traja več ur. V grafični delavnici sva preživeli veliko časa skupaj in postali prijateljici. Razvili sva podoben odnos do umetnosti, obe sva imeli radi grafiko in najine litografije iz tega obdobja so si res zelo podobne. Tako oblikovno kot vsebinsko, saj sva obe črpali iz najinega intimnega okolja. Risala sem tisto, kar sem doživela, potem pa tudi tisto, kar sem si želela, da bi se zgodilo ... no, nekaj se je potem tudi res.

ZS:
Težko bi rekli, da sva izmenjavali izkušnje, saj sva bili obe na začetku poti. Veliko sva se pogovarjali, iskali sva se tudi preko pogleda druge. Na akademiji je dovoljeno marsikaj, teoretično naj bi bil to prostor svobode misli in idej, v praksi pa si moraš ustvarjalno vzdušje ustvariti sam. Ambient v grafičnih delavnicah je bil hladen: kovinske plošče, litografski kamni, tiskarski stroji, popoldne nas je zeblo, ko so izklopili gretje, tople vode ni bilo … Popolnoma nestimulativno okolje za dve razvajeni Ljubljančanki. Glede na to, da je grafika zamudno delo in sva bili tam od jutra do večera, sva se tja naselili s svojimi zgodbami, energijo in kakšno stvar, ki se prej ni dala, sva zrihtali; na primer topla voda je nenadoma pritekla iz pipe. V tem smislu sva tisti prostor humanizirali.

Ali je bil to takrat drugačen pristop k delu in grafičnem ustvarjanju?

ZS:
Grafika nama je že na začetku služila kot medij, preko katerega sva želeli povedati zgodbe na svoj način. V grafični atelje nisva prihajali z risbami in s slikami, ki bi jih želeli prenesti v grafično tehniko, temveč sva izhajali iz nje same. Bili sva v delavnici, ki je ponujala nešteto možnosti za izvedbo umetniškega dela, za raziskovanje in igro.
V tistem času je bilo na podiplomskem študiju precej tujcev, ki so z barvami in drugačnimi pogledi vplivali na vzdušje v delavnicah: Japonca, Španka, s katero smo skupaj razstavljale na Filozofski fakulteti, Finec, Holandec, Angležinja indijskega porekla, dva študenta s Kosova … Grafična delavnica je bila od nekdaj odprta, vsak je lahko stopil vanjo, si ogledal proces dela in ustvarjal. Zdi se mi, da so kiparji prvi razumeli, da je grafika poseben medij, in niso vanjo prevajali svojih kipov. Mislim, da je grafika v tistem času malo izgubljala na popularnosti. Imeli sva mir, ker nisva nikogar zares ogrožali. Nisva mislili, da sva kaj posebnega.

PV:
Zora je bila na grafični specialki, jaz pa sem bila še na dodiplomskem študiju slikarstva, a mi je bilo na grafiki bolj všeč. Tako sem enkrat pripeljala svojo profesorico Metko Krašovec v grafično delavnico, in ji rekla: »Poglejte kaj delam, tukaj uživam, to me trenutno zanima, slikarstvo mi pa ne gre.« Razumela je in mi pustila, da se še bolj posvetim grafiki in iščem svojo pot.

Kako sta doživljali obdobje korenitih družbenopolitičnih spremeb konec osemdesetih let? Ali so vplivale na vajin odnos do umetnosti in do ustvarjanja?

ZS:
Glede na to, da sem prišla na grafično specialko po študiju na sarajevski likovni akademiji, je bilo obdobje brezskrbnega študentskega življenja za mano. Končalo se je tudi sodelovanje z Mladino, s Tribuno in z Radiom Študent in drugimi alternativnimi gibanji, kjer sem bila opazovalka, igrala sem množico, a se z njo nisem mogla zliti. Roško sem zamudila, ker sem bila ravno takrat hudo zaljubljena.
V tistem času najinega intenzivnega druženja sva hodili plesat v Turista. Ko je bil Petrin fant v vojski, je bil glavni komad In the Army Now.

PV:
Girls Just Want to Have Fun in In the Army Now. In potem sem naredila grafike z enakimi naslovi. In jih vrgla stran, ker so bile zanič.

ZS:
Nisem imela potrebe po direktni politični akciji, da grem v prve bojne vrste ali komentiram dnevnopolitično situacijo. Tega nikoli nisem želela, ne znam in me ne zanima. Verjamem, da se umetnost pogovarja z večnostjo, ne pa s tem trenutkom, čeprav ga lahko izbere in ga osmisli.

PV:
Najine vsebine niso bile politične, a vseeno nisva bili indiferentni do časa, v katerem sva živeli. Medtem ko so se konec osemdesetih pripadniki in somišljeniki skupine NSK dobesedno identificirali s črno, sva se medve zavestno odločili za barve. Črno sva ekskluzivno uporabljali pri grafikah. To je bil najin upor. Nisva se podredili skupinski drži. Oblačili sva se v pisane benettonove puloverje in mokasinke ter oboževali swatch ure. Dobrine zapada so nama bile nedosegljivo privlačne. Zdaj vse to imamo in seveda ni več pomembno.

Grafika je bila v tistem času razumljena kot težaško delo, skoraj kot rokodelstvo.

PV:
Z grafiko sva začeli v času, ko je bila zelo mačistična. Težaško delo je bilo del ustvarjalnega procesa. Tiskanje je obred, pri katerem si na koncu nagrajen z odtisom. Za ta odtis pa se je bilo treba strahovito namučiti. Pa ni bilo nujno, da je uspel ... in če ni, si pač ponovil vajo.
Ampak potem se je zgodil čudež, najprej v obliki fotokopirnega stroja in potem računalnika. Tehnologija je nama, krhkima ženskama, kot praviš, šla zelo na roke. Končno smo se lahko osvobodile napornega fizičnega dela.
Zdaj me tehnologija ne fascinira več tako kot takrat, jo pa še vedno uporabljam kot  pomoč pri delu. Ampak samo kot pomoč, levji delež pri ustvarjanju zaupam svoji roki in jo želim tudi primerno izpostaviti. Z vsemi človeškimi pomanjkljivostmi, daleč od popolnosti in zmožnosti tehnike.

Vajina grafična dela so si v prvi polovici devetdesetih let precej podobna po formalnem zgledu. Zaznamuje jih bogata, široka risba in izraziti črno-beli kontrasti. Medtem ko se je večina poskušala približati ali vsaj ohraniti stik in spomin na »ljubljansko grafično šolo«, sta se ji, vsaj tako se zdi, z mladostno držo poskušali izogniti. Kako sta videli svoj grafični izraz v kontekstu tedanje grafične produkcije pri nas in v svetu?

ZS:
Tradicija ljubljanske grafične šole se mi zdi pomembna, cenim vse svoje učitelje, a se z njimi ne obremenjujem preveč. Na oblikovanje mojega umetniškega izraza so vplivali predvsem avtorji s svetovne likovne scene in druge veje umetnosti: film, gledališče, glasba … Vesela sem, da vem, kako nastane grafika, da sem osvojila proces ročnega in mehanskega, ki mi pomaga pri snovanju. Izvajalcem znam razložiti, kako naj izgleda formalna plat projekta, da se najbolje poveže z vsebino. Želim, da se vidi, da je delo nastalo danes, v 21. stoletju.

PV:
Ukvarjala sem se bolj sama s sabo. Še meni se je zdelo malo čudno to, kar delam. A z Zoro sva druga drugo vzpodbujali. Litografijo Motorista, ki sem jo narisala potem ko sem se vrnila s počitnic v Grčiji, kjer sem se vozila z izposojeno vespo, sem pokazala profesorju Apolloniju Zvestu in on mi je rekel, da če lahko za tem stojim, tudi on nima nič proti. In jaz sem ga vzela zares in nadaljevala.

Mineva dvajset let od vajine prve skupne razstave v Bežigrajski galeriji, sledila je odmevna razstava v Škucu in razni projekti na Metelkovi. Sta imeli kakšno posebno strategijo skupnega nastopa?

PV:
Ne samo, da je bilo skupaj začeti razstavljati lažje, skupaj sva bili močnejši in bolj prepričljivi. Po nekaj letih sva začutili, da morava vsaka po svoje. To ni bil nek oster rez, ampak bolj počasno oddaljevanje in osamosvajanje. Imeli sva dovolj umetniške samozavesti, da se je vsaka zase posvetila svojemu delu in ga tudi prezentirala.

ZS:
Nikoli nisva imeli želje, da bi se formalno povezali, zavedali sva se, da sva različni, a da kljub temu lahko sodelujeva in se pogovarjava. Nisva bili pripravljeni zavezati se eni ideji, enemu konceptu. Pri nas imamo tradicijo umetnikov, ki so se povezovali in tudi v času najinega druženja je nastalo nekaj umetniških skupin in tandemov, ki še vedno delujejo in jih zelo cenim.

In Metelkova?

ZS:
Metelkova je bila ena redkih akcij, ki sem se je udeležila in bila v prvih bojnih vrstah. Plezali smo prek ograje in zasedli vojašnico.

PV:
Bila sem ravno na morju in sem kar sredi počitnic hotela prit v Ljubljano, samo da bi se pridružila ostalim.

ZS:
Mislila sem, da bo zasedba prinesla novo domovanje za različne umetniške prakse, da si bomo razdelili prostore in tam delali. Zame je bilo vse skupaj preveč komplicirano. Nismo se mogli dogovoriti, en tak popolni kaos. Dobil si sobo za delo, naslednji dan si prišel in je bil v njej nekdo drug. Bilo je prvič, da sem šla na barikade, a sem bila tako razočarana, da sem šla domov in rekla: to ni zame.

PV:
Kljub temu da nisem sodelovala pri konkretni zasedbi Metelkove, sem tam dobila prostor za ustvarjanje. V neki aktivistični atmosferi sem zavzela pozo hišne slikarke/alter umetnice in v okviru tega »poslanstva« narisala tudi naslovnico za M’ ZIN. Utopično sem si predstavljala, da bo to en tak prostor, podoben akademiji, kjer različni umetniki ustvarjajo in si izmenjavajo ideje, ampak ni bilo tako. Ko mi je iz ateljeja zmanjkalo nekaj risb in materiala, se nisem več počutila varno in tako se je moja aktivistična navdušenost nad Metelkovo hitro razblinila. In sem odšla ter atelje, res je bil velik, prepustila drugim.

Kakšni so bili odzivi publike na vajine prve razstave?

PV:
Najino delo so ponavadi označili kot slovenski pop art s kančkom humorja.

ZS:
Eni so imeli radi obe, drugi so si izbrali eno od naju. Bilo je zabavno … Včasih mi kdo pove, da ima mojo grafiko, pa je v bistvu Petrina, a se mi ne da več razlagati … V nekaterih točkah so se najina razmišljanja dotikala, potem pa spet oddaljevala … Enostavno rečeno – nisva želeli plonkati druga od druge, stvari so se dogajale zaradi podobnega pristopa, ki sva ga razvijali.

V svojih delih ustvarjata intimni prostor oziroma odnos med intimnim in javnim. Na prvih grafičnih listih je to mogoče videti v upodobljenih motivih. Kasnejše nadaljevanje v inscenirane postavitve in povečave manjših grafik je bilo nadaljevanje razmišljanja o prostoru in dosegu vajinih del. Kako sta v devetdesetih letih iskali prostor svoji umetnosti?

PV:
Ponavljanje in vzorci so bili pogosto prisotni, v taki ali drugačni obliki: kot ozadje, dopolnilo k zgodbi ali pa kot zapis določene vsebine. Pri portretu moje mame v Mali galeriji sem kot ponavljajoči element uporabila jabolko, ki je osnovna sestavina maminega štrudlja, in v mojih predstavah pooseblja ženski princip. Pri projektu Vsakdan sem z risbami sledila življenjskemu ritmu zelo vsakdanjih opravil: dam–vzamem, narišem–zbrišem, oblečem–slečem.
Za Nos ob Nos sem leta 1994 naredila prvo zares veliko povečavo, čisto malo risbico, sem povečala na dolžino 3 x 30 m. Projekt sem predstavila v dveh vsebinsko sicer povezanih, a zaključenih enotah: bolj domačno postavitev v galeriji DSLU in drugi del  na parkirišču Metelkove. Prvi del je gledalca nagovarjal v klasičnem galerijskem prostoru, drugi del, ki se je zgodil na prostem, pa je vzpostavil stik z mimoidočimi. Fotokopija risbe je bila tako dolga, da si si jo najbolje ogledal kar iz avtomobila.
Zelo pomebna zame je postavitev, kako delo postaviš v prostor oziroma kaj je zraven tega dela. Na razstavi U3 v Moderni galeriji sem se zavestno odločila, da bo moje delo Gospodične v vlogi tapete, kot ozadje, dekoracija za kip Marjetice Potrč. Ženske so pogosto v stranski vlogi, njihovo poslanstvo je, da se držijo v ozadju. Projekt je imel še drugi del, svojo drugo moško polovico, na drugi strani mesta, v celici zaporov, kjer sem trem Gospodičem namenila celotno, samostojno prostorsko postavitev. Takrat sta tudi Zvezda in Odeon prvič »videla« drug drugega in celo jaz še nisem vedela za to, da bosta kmalu tako zelo zaljubljena in izpostavljena. Spogledovali sta se pa hkrati tudi etablirana in alternativna umetniška scena.

ZS:
Sredi devetdesetih sem male linoreze večkratno povečala s pomočjo fotokopirnega stroja in dobila zanimive rezultate tudi v drugi grafični tehniki. Čeprav je bil to sitotisk, je moč ureza v linolej s povečavo postala še bolj vidna, dramatična in prepričljiva. S tem sem iz intimnega prešla v javni prostor in pri tem opazovala, kaj se je dogajalo.
Omenila bi tri razstave, ki so se zvrstile ena za drugo v treh letih in so bile priprava na novo raziskovanje in slovo od analognega načina razmišljanja. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi noro, da sem razstavila tri različne projekte v treh različnih galerijah v treh letih. To kaže na stisko in obsesivno iskanje sebe in svojega prostora znotraj art scene.
Začelo se je v Mali galeriji, kjer sem na ogled postavila svoje vzornike. Na razstavi z naslovom Chiaroscuro sem predstavila devet portretov (Rauschenberg, Picabia, Bourgeois, Warhol, Jakac …) v grafični tehniki expantex na platnu, kar je v bistvu sitotisk, ki se na toploti poveča, tehnika, ki jo uporabljajo oblikovalci pri izdelovanju majic. Portreti mojih vzornikov so bili vizualno obdelani podobno kot portreti naših idolov: Che Gevara, Tito, Jim Morrison … Naslednje leto sem se v Anonimusu predstavila z novo serijo grafik, ki so bile izvedene v grafični tehniki sitotisk flock, ki ima žametno površino in je na otip seksi in taka je bila tudi vsebina. Del razstave je bila tudi knjiga iz blaga z naslovom Avtocenzura, velikosti 50 x 35 cm, ki je del stalne zbirke v Moderni galeriji.
Leta 1998 sem v Sarajevu v galeriji Obala centar predstavila svoj projekt z bombastičnim naslovom XX. stoletje, kjer sem celo steno polepila s sitotiski, na katerih so bili preoblikovani simboli blagovnih znamk. To je bil začetek reflektiranja medijskih podob, ki nas s svojimi nasilnimi vsebinami določajo tako enoznačno.

PV:
Obe sva v določenem trenutku začutili, da nama galerijski prostor ne zadostuje, Zora je našla svoj izraz v avtorskih knjigah, jaz sem realizirala nekaj projektov v urbanem prostoru: na oglasnem stebru, z jumbo plakati ... Lika Zvezda in Odeon sta se naseljevala hkrati na več lokacijah, potovala sta v času in prostoru in se transformirala v vse mogoče oblike: pojavila sta se na stebru, na razglednicah, v galerijah v različnih mestih, celo na škatli za čokoladne bonbone, na sladkorčkih, povsod ju je bilo polno.
Zgodba Zvezda in Odeon je potem leta 1995 kulminirala, saj sta nastopila povsod, kamor so me povabili, in ko sem se ju naveličala oziroma se je njun čas izpel, sta enostavno izginila. Pri mojih projektih v javnem prostoru mi je bilo všeč ravno to, da so bili minljivi. Nisem si mogla zamisliti, da bi morala svoje stvari gledati čez deset let ali več.
Moji projekti iz devetdesetih nagovarjajo široko publiko. Jo vabijo in se ji dobrikajo. Zahtevajo čim manj napora. Pita moje mame je bila namenjenjena v prvi vrsti tistim, ki se sprehodijo ali peljejo po Slovenski cesti mimo Male galerije. Najboljši pogled je bil pa itak iz avtobusa. Tisti, ki so stopili noter, so bili nagrajeni z maminim štrudljem. Meni se je vedno zdelo prav,  da se obiskovalec dobro počuti, zato v galerijo postavim udoben kavč (Nos ob nos v Dslu), ponudim mu štrudelj (Pita moje mame), povabim ga k temu, da celo sam nekaj nariše (Vsakdan). V muzejih, kjer so me spremljali budni pogledi strogih čuvajev, sem se slabo počutila in sem pač hotela to narediti drugače.

Leta 2000 sta samostojno razstavljali v galeriji Equrna. Na obeh razstavah je bilo mogoče opaziti spremembo v vajinem likovnem izrazu, ki je nastala z uporabo računalniške tehnologije. Petra je naredila serijo portretov, Zora pa je po knjigi Album izdala še umetniško publikacijo z naslovom Revija.

PV:
Po ločitvi sem bila nekaj časa v krizi, moja osebna zgodba, ki sem jo opevala se je končala. In sem ustvarjalno obnemela. Mislila sem, da nimam več kaj za povedat. Potem sem se pa ponovno zaljubila in sem se odločila, da  bom za spremembo raje kar živela. Ampak očitno nisem mogla nehat kar za vedno. 
Z Zoro sva bili povabljeni k sodelovanju pri opremi gospodarske zbornice, hkrati pa me je prijateljica prosila, če bi naredila njihove družinske portrete. Pogosto se zgodi, da rešitve, do katerih se dokopljem zaradi kakega naročila, potem uporabim tudi za svoja umetniška dela. Laminirane mize, ki sem jih naredila za jedilnico GZS, so mi bile tako všeč, da sem se odločila, da v isti tehniki naredim tudi portrete. Moje delo so bile osnovne risbe, ki sem jih obdelala z računalnikom, ostalo so naredili drugi. Mizar je dodal leseno podlogo, v katero sem dala lasersko vgravirat še ime upodobljenega, letnico in moj podpis. Prijateljičino naročilo sem vzela precej zares in ko se jaz ogrejem, me nič ne more ustaviti. Po tekočem traku sem naredila še portrete drugih prijateljev in znancev in to tako, da sta se tehnika in material skladala z njihovim stanovanjem oziroma mojo vizualno podobo določene družine. Pogosto sem slišala mnenje, čes kako je grozno, ko ljudje kupijo sliko, ki se sklada z barvo kavča. Jaz sem razmišljala ravno obratno, da je prav, če se slika sklada s prostorom, kjer bo visela.
In res so Družinski portreti, ki sem jih sicer najprej pokazala v Equrni, veliko bolje delovali na domovih upodobljenih. Z umestitvijo portretov v stanovanja sem prostor naselitve svojega dela premaknila iz javnega v zasebno.

ZS:
Zanimivo je, kako se stvari prepletajo in prekrivajo. To so plasti, o katerih govorimo. Nemogoče je potegniti ostro črto med umetnostjo in življenjem. Naročila so mi ravno tako izziv in poskušam jih narediti stoodstotno. V sodobnem času multifunkcionalnosti delujemo v več poklicih. Moj način življenja, ki se je vrtel okrog medijev, filma, sodelovanja z arhitekti, oblikovalci in oglaševalci, je vplival na nastanek Revije. Moja intimna razmišljanja in zgodbe so se prepletle z logiko sodobnih magazinov in tiskovin. Zakaj imam rada revije? Ker na vizualni način govorijo o ljudeh in predmetih, ki te ljudi določajo. Predmete je potrebno imeti, zato je povsod vse polno reklam. Odločitev, da vpeljem fotografijo v svoj vizualni svet, je bila preprosta. Tako ali tako nas nenehno spremlja in je ena od pomembnih elementov za dešifriranje spomina. Še ena plast, ki jo je lahko preoblikovati in se z njo igrati.

Knjiga Album in revija Revija predstavljata dva različna prostora, namenjena različnemu krogu gledalcev. Knjiga je bolj intimne narave od revije, ki se spogleduje s popularno kulturo in širšo publiko. Knjigo običajno skrbno pospraviš, revijo pa malomarno zavržeš.

ZS:
Ne vem, če je bil Album namenjen drugemu krogu, mislim, da ne. Bil je narejen v času, ko sem za grafiko iskala prostor in kontekst, saj mi gola podoba na steni ni bila dovolj. Grafike sem postavila v drug medij, jih osmilila tako, da z drugimi elementi knjige: literarnimi besedili, eseji, oblikovanjem, materialom, tvorijo novo celoto. Nisem imela pojma, kaj se bo zgodilo, sledila sem svoji viziji in črpala iz svoje strasti do knjige kot objekta. Čeprav že desetletja govorimo, kako bo knjiga izginila, je še vedno tu. Res je, da knjigo pospraviš, jo daš na polico, medtem ko revijo mirno vržeš proč, vendar pa imata zame zdaj Album in Revija isto težo, nastali sta v različnem času in z drugačnim pristopom. Njun prostor je intimen, lahko pa doseže širši krog ljudi, čeprav takrat o tem nisem tako razmišljala. Dejstvo je, da malo ljudi razume, da je knjiga umetnika lahko umetniško delo in stoji sama za sebe. Knjige, ki jih je delala skupina OHO, so zame enakovredne ostalim akcijam te skupine.
Problem je nastal, ko sem hotela na razstavi v Equrni povezati ta dva segmenta, grafike in Revijo, ki je bila pomemben del projekta. Najprej sem imela idejo, da naredim iz prostora vzdušje mehanične delavnice, sobe v samskem domu ali zapora ali najstniške sobe, kjer so stene polepljene z duplericami iz revij, vendar mi prostor tega ni dopuščal. Grafike, printe na platno in plastično folijo in mach printe sem postavila linearno. Všeč mi je bila množica podob, odtisnjenih na različne materiale, ki so sobivali v prostoru.

S pomočjo računalnika sta ustvarili izraz, v katerem pa je še vedno mogoče prepoznati vajine grafične začetke.

ZS:
Linorez me skozi spremlja. Samo risba mi ni dovolj. Potrebujem še posrednika, nekaj vmes, kar mi onemogoča popolno kontrolo.

PV:
Meni se pa ravno zdi, da odtis lahko kontroliram, risbe z roko pa ne povsem, ker je roka pač roka, ni stroj.

ZS:
Po končani akademiji se mi je linorez ponujal kot tehnika, ki bi lahko nastala tudi v gverilskih pogojih, se pravi doma, v kuhinji, in tako je moj del razstave za Izlog jeftinih slatkiša, nastal prav tam. Hotela sem se izraziti v tradicionalni tehniki na sodoben, današnjemu času zanimiv način. Zanima me tudi prepletanje in povezovanje tradicionalnih in sodobnih tehnik. Z leti se je nabralo ogromno zrezanih linolejev, matric, ki jih hranim v kovinskih škatlah za piškote in jim rečem »linozrezki«. Pri linorezu mi je všeč to, da ga lahko ponovno odtisnem in včasih isti motiv uporabim drugače.

PV:
Tudi tukaj vidim razliko med nama. Všeč so mi Zorine stvari, ko preko neke podlage odtisne linorez. Printi v reviji so super, print kot likovno delo pa je za moje pojme preveč ploskovit, enoplasten. Zato Zora pravi, da sem slikarka.

ZS:
O prostoru razmišljam bolj na široko. Če je nekaj ploskovito ali reliefno, mi je čisto vseeno. S svojim delovanjem na umetniškem področju, tudi takrat ko se motiš ali ko napake delajo drugi, s svojim delom in vsako izjavo, ustvarjaš prostor, ki je kompleksen in ga je težko kontrolirati. Filmski režiser lahko prepriča z enim filmom, vizualni umetnik pa si težko, če si ustvaril eno delo in s tem dal samo eno izjavo.

Petra, po letu 2000 si se posvetila pedagoškemu delu. Kako je to vplivalo na tvoje nadaljnje ustvarjanje?

PV:
Samuel Grajfoner, ki me je povabil v Maribor na Pedagoško fakulteto, mi je povedal, da se je dolgo odločal, ali naj povabi Zoro ali mene. No, odločil se je zame, ker sem imela nekaj več pedagoške prakse, pa še moj fant je Mariborčan in se je vse lepo izšlo. Mislila sem, da bom učila grafiko, a so mi namenili predmet risbe. Sprva sem bila v manjšem šoku, veliko časa sem posvetila pripravam na predavanja in seveda tudi sama sem morala spet osvojit določene praktične veščine, ki sem jih vmes nekoliko zanemarila. Ob vsem tem pa me je risba čisto prevzela. Prav gotovo brez te izkušnje zdaj ne bi delala tega, kar delam. Risbe namreč.
Kadar se posvetim eni stvari bolj intenzivno, se to ponavadi zgodi na račun druge. Prva tri leta na fakulteti je bilo kar težko, zdaj pa že obvladam in se lahko spet posvetim svojemu ustvarjalnemu delu. Zora deluje bolj kontinuirano, jaz pa se zaganjam in potem spet popustim.
To je že od nekdaj moj problem, lahko delam zelo veliko, skoraj neprestano, dokler ne omagam ali pa se začnem v eni stvari dolgočasiti, potem pa imam obdobje, ko padem ven. Vsakič se hočem na novo izumiti, in to zahteva vedno znova veliko časa.

Zora, pripravila si dva odmevna projekta In the mood for art in po študijskem izpopolnjevanju v New Yorku leta 2005 še projekt Long Play. V njih na humoren in ciničen način prikazuješ oglaševalsko industrijo in njene strategije.

ZS:
Vsak projekt je nov izziv. Recikliram se lahko, nočem pa se ponavljati. Projekt In the mood for art predvideva, da gledalec živi tudi v medijskem svetu, da se resnični in izmišljeni svetovi dopolnjujejo. Povezala sem jih v celoto z osebnimi zgodbami in največji kompliment sem doživela od prijateljice iz Sarajeva, ki se je sprehodila po razstavi v Galeriji Cankarjevega doma in se zjokala. Zjokati se pred sliko je težko, nihče se ne joka pred sliko.
Res, potovanja name vplivajo zelo pozitivno. Napolnijo me z energijo, hkrati pa dobim distanco do domačega okolja. Med bivanjem v New Yorku sem navezala nekaj stikov z galerijami in tako sem se čez malo več kot eno leto tja vrnila s kovčki polnimi okroglih objektov iz pleksi stekla. Počutila sem se kot trgovska potnica. Amerika ti ponuja neskončne možnosti in res mi je všeč ta občutek, da je vse možno in da je vse dovoljeno.

Petra, leta 2005 si ponovno razstavila nekaj svojih novih del in to v drugačni maniri kot smo je bili vajeni. Kaj se je zgodilo?

PV:
V tem času sem veliko risala s svinčnikom in svoje risbe potem natisnila na platno. Printi sami mi niso bili dovolj všeč in sem razmišljala, da bi jih nadgradila s sitotiskom ali čim podobnim. Takrat me je k sodelovanju v avstrijsko–slovenskem projektu Crossover povabil umetnik Edward Lesjak. Odločila sva se, da bova združila printe mojih realističnih risb z njegovim abstraktnim šivom. Ta druga roka je dodala mojemu delu dodatno dimenzijo. Šivanje mi je bilo že od nekdaj všeč pa sem še jaz poskusila. In po svoje zašila nekaj printov na platnu. Proces šivanja se mi je zdel zelo osvobojujoč, pa tudi z rezultatom sem bila zadovoljna.

Toda tudi portreti so se spremenili – bolj so vpeti v življenjsko okolje. Danes je risba čista; ali je šivanje še prisotno?

PV:
Šivanje je imelo zame velik pomen. Zdelo se mi je, da v mojem delu primanjkuje dotika, ročnega. Ko sem zašila čez print, sem končno naredila nekaj sama in si to celo upala pokazati. Linija je bila improvizirama, sled moje roke kot podaljška šivalnega stroja. Kot neka vmesna faza, ki me je pripeljala k osnovam, še bližje, k svinčniku in roki. Zdaj iščem vso vsebino v risbi. Uporabljam svinčnike, barvne ploskve z voščenkami pa polagam na pavs. Učinek več plasti je podoben »zblurani« podobi na računalniku.

Vajino delo je bilo pogosto prepleteno s sodelovanjem drugih ljudi ...

ZS:
S Tanjo Radež sodelujeva že vrsto let na več ravneh. Pomagava ena drugi pri avtonomnih avtorskih projektih, potem pa je tu še skupni z naslovom Andy bi bil ponosen name/Andy would have been proud of me, ki nastaja in se dopolnjuje od leta 2000. S serijo grafik predstavljava izbor lokalnih podob socindustrijskih izdelkov in blagovnih znamk in jih preoblikujeva. Globoko so zapisane v naš kolektivni spomin in so nastajale sočasno z Warholovimi znamenitimi pločevinkami in škatlami. Na ta način sva se poklonili slovenski vizualni zgodovini in Andyju Warholu, saj je letos 80 letnica njegovega rojstva, ki smo jo obeležili z razstavo na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu.

PV:
Majo Gspan sem spoznala leta 1994, ko me je poklicala, ker je hotela svojemu dragemu podariti mojo Bonboniero – to so bile slike, podobne bonbonieram, zavite v plastično folijo, ki je spominjala na celofan). Ker je bila oblikovalka, sva se dogovorili, da bova izvedli blagovno menjavo. Maja mi je v zameno za sliko oblikovala vabilo  za projekt Nos ob nos, ki sem ga takrat ravno pripravljala. Spoprijateljili sva se in  se kot soavtorici naslednje leto lotili  še Mestnega koledarja v parku Zvezda v Ljubljani. K sodelovanju sva povabili kar lepo število umetnikov, ki so nama pomagali pri realizaciji celoletnega projekta. Ustvarjanje v dialogu z oblikovalci, tekstopisci, igralci, se mi je zdelo zabavno nasprotje delovnemu dnevu umetnika boema, ki ustvarja sam samcat v ateljeju.  In sem to na veliko prakticirala. Tak način ima seveda svoje prednosti in tudi slabosti. Trenutno  zelo  uživam, ko rišem v svojem ateljeju, čisto sama. Na vratih  ateljeja, ki je dostopen iz naše dnevne sobe, imam napis, ki se glasi: »Ne vstopaj, če ni nujno potrebno.«

Zora, tvoja knjiga Nič Posebnega in jumbo plakati A tout prix sta zadnja večja projekta, ki sta bila predstavljena na 27. grafičnem bienalu. V njih se predstavljaš v raznih vsakdanjih vlogah in tudi v kontekstu umetnostnega sistema.

ZS:
Na jumbo plakatu z naslovom A tout prix, sem poleg dveh fotografij Janeta Štravsa, ki me je slikal v stilu prej-potem, postavila še opozorilo staršem, naj bodo pozorni, če bo njihov otrok začel kazati nagnjenost do umetnosti. Ko je bil plakat nalepljen, sem se zavedla njegove gromozanskosti v vseh pogledih, ne le fizičnih. Imel je tudi ogromne bele površine, ki so prav klicale po komentarjih mimoidočih. Pričakovala sem, da bo kdo kaj napisal, mi narisal brke, očala, joške … a se ni zgodilo nič, vsi trije jumboti so več kot mesec dni na treh lokacijah v Ljubljani, ostali nedolžni.
Pri ustvarjanju knjige Nič posebnega sem imela vso možno svobodo v tehničnem in vsebinskem smislu. Glede na vsebino in naslov sem jo zastavila kot dragocen umetniški objekt, 40 podpisanih in numeriranih izvodov, tiskana je v inkjet tisku v kombinaciji s sitotiskom na umetniški papir, vezana pa ročno na poseben način. Osnovna ideja je bila narediti knjigo, ki bi izhajala iz mojih dnevniških zapisov in zarisov, kjer bi majhne, nepomembne misli in podobe povzdignila v okvir razmišljanj o ženski. Sprašujem se namreč, koliko vlog ima vsaka od nas in koliko jih mora odigrati dan za dnem. Zato naslov Nič posebnega nagovarja vsakogar, hkrati pa ne obljublja ničesar, nekakšen razkorak med nabildano medijsko podobo in realno sliko.

PV:
Tudi jaz imam stalno obsesijo, kako se spopadati s temi svojimi vlogami, kako jih predstaviti in se tako pomiriti z njimi. Zato tudi delam avtoportrete. Eden se imenuje Avtoportret z »viklerji« v laseh.
Ker je to moj »projekt«, sem si med »ustvarjalnim procesom« brez slabe vesti vzela čas za frizerja in celo proceduro, ki je povezana s tem; navijanje, sušenje las pod havbo itd. Vse skupaj je bilo res kot en performans, ne pa »real life«. Na koncu sem si bila celo všeč z navitimi lasmi.
Danes stereotip ženske ni več njena podoba z »viklerji« in s sesalcem v roki. Las si ne navijam in sesanje prepuščam drugim, ampak mi še vedno pogosto primanjkuje časa. Včasih si ga dobesedno ukradem, da skočim v atelje. So pa tudi obdobja, ko si privoščim in tam ostanem dalj časa.Zdaj je spet eno tako in zato se nam doma pogosto zgodi, da za kosilo jemo samo solato.

ZS:
Zdi se mi, da še vedno iščeva – ne samo prostor – ampak tudi sebe v tem prostoru. S Petro večkrat potoživa, kaj vse morava doma in v službi postoriti, hkrati pa naju druži to, da se zaradi umetnosti nisva želeli ničemur odpovedati: nisva želeli biti brez moža, brez otrok, brez denarja.

Božidar Zrinski, 2008

Prvič objavljeno v Zora Stančič & Petra Varl. Zadnjih dvajset let. (pp. 144 – 157). Ljubljana: Mglc