P E T R A  V A R L

eng | slo

©2018 Petra Varl

< nazaj k tekstom

Barbara, Grega, Dolores, Maja, Almira, Jure je le nekaj od sto petdeset naslovov slik, ki predstavljajo tipizi­rane, enako velike podobe obrazov. Vsako podobo tvorijo tri barvno enovite ploskve ali trije organski liki - obraz, lasje in ozadje. Narisane so z najbolj osnovnimi potezami, ki v naši zavesti sprva asociirajo na otroško risarsko igranje. Razlike med njimi so minimalne. Predstavljene so en face ali v profilu, smejočih ust in zapnih oči. Barvna izbranost modnih odtenkov ustvalja skladno razpoloženje, medtem ko njena ploskovita nanesenost poudalja občutek dvodimenzionalnosti. Med obrazom in ozadjem ni prostorske globine, obraz je pravzaprav zlit z ozad­jem oziroma ozadje je podaljšek obraza. Na podobah ni nič odveč in nič premalo. Dosežena optimalnost med barvami in čnami v preprosti centralno simetrični kompoziciji zbuja občutek ugodja in intimnosti.

V galerijskem prostoru se slike lahko poljubno razvrščajo po stenah v raznih kombinacijah. Zaradi te možnosti slike učinkujejo omamentalno. Podobe obrazov delujejo kakor sodobni omamenti, kakor okraski, ki lepšajo izbrane prostore. Učinek oma­mentalnosti dosegajo tudi druga dela Petre Varl. Z njim je prežeta serija slik enako velikega formata, ki predstavlja igrive avtoponrete z raznimi ozadji, z romantično modrim nebom, karirastim rdečim blagom za predpasnike, travnikom cvetočih maljetic ipd. Omament v obliki Benettonove bele krave na modri podlagi je osnovni motiv tapete, ki je prekri­vala stene prostorske postavitve Oče z molznim strojem na razstavi v Gradcu. Na razstavi Pita moje mame je prikupno kravo zamenjalo rdeče jabolko na beli podlagi. Tudi zgodba o Odeonu in Zvezdi z dela Ljubnančanil v parku Zvezda, ki je posnemalo obliko urbanih oglasnih stebrov in je učinkovalo kot mestni letni koledar za napovedovanje drugih site specific dogodkov Urbanarie, se je predstavljala kot orna­ment. Dvanajst plakatov kot dvanajst kadrov ljubezenskega stripa, kakor jih je opredelila Zoja Skušek v katalogu Urbanaria lI, je upodabljalo potek ljubezenske zgodbe, kakršno ponavadi fantaziramo in ne živimo: januarja se junaka niti ne pogledata, februalja začne Odeon osvajati Zvezdo, marca ji pri­nese rože, aprila se skregata, ker je šla Zvezda z drugim na ples, maja se na klopci že zelo zaljubljeno gledata itn. do decembra, ko živita srečno, do konca svojih dni. Ljubezen poteka tako, kakor bi moralo biti, brez napake (te so del poteka) kakor v predvidljivo ponavljajočem se in pričako­vanem družbenem vzorcu.

Vendar je učinek omamentalnega pri delih Petre Varlle vaba, ki zapelje gledalca v kompleksnejše vsebine. V zgodbi Odeona in Zvezde proseva skozi prikupni učinek krašenja posameznikova vpetost v družbene vezi. Tudi na slikah shematiziranih obra­zov je občutek omamenta zavajajoč. Obrazne risbe , so pravzaprav portreti, umetnostnozgodovinski žanr, ki skozi način upodabljanja človekovega obraza posredno tudi izraža posameznikov položaj in vladajoče družbene norme. Tudi naslovi del go­vorijo, da so to porteti. Barbara, Grega, Dolores, Maja, Almira injure so lastna imena umetničinih sorodnikov, prijateljev, prijateljic in znancev.

Pri gledanju portretov pričakujemo, da bomo lahko naslikane obrazne značilnosti pripisali realni osebi. Vendar so portreti, ki jih dela Petra Varl, drugačni. In v tej drugačnosti je bistvo kompleksnosti ustvar­jenih del. Govorijo o posamezniku kot družbenem bitju in o njegovi relativni svobodi.

Natančen opazovalec bo med ponretiranci in portretirankami sicer prepoznal razlike v okroglem ali ovalnem obraznem tipu, daljšem ali krajšem nosu in vrsti pričeske, med tem, ali so na nosu očala ali pa je obraz poraščen z brado. Vendar te male posebnosti bolj kakor na identiteto portretiranca napeljujejo na tipične obrazne kategorije, ki jih navajajo splošni medicinski in kozmetični priročniki. Risba obraznih značilnosti je pravzaprav kar privzeta iz shematiziranih risb v znanstvenih delih. Zato podobno kakor žanr ponreta preglasi omament, zgubijo podobe obrazov v prvem hipu pridobljeno asoiciacijo na naivno otroško igranje. Nova povezava popelje gledalca v svet odraslih, v svet premišljenega in izkušenega, ki je zmožno povezovati in odmišljati.

Tako gledalcu tudi te male razlike pri prepoznavanj realne osebe ne pomagajo veliko. Enako težavo imajo portetiranci sami. Šele po uskladitvi naslova podobo postanejo podobe bolj določljive. Brunetka Lea ni neka oseba iz kategorije brunetk, temveč je  rdečelasa Lea iz sosednje hiše. Včasih se portreti­rancem tudi zdi, da bi druga podoba bolj ustrezala njim samim. V zadnjem času so pridobili očala, si pobrili brado ali pobarvali lase. Prvotno zmedo pri prepoznavanju podobe ne gre pripisati dejstvu, da umetnica ustvarja portrete po spominu, na podlagi fotografije in v odsotnosti portretiranca, kar sicer ni bila običajna a ne tako redka praksa v zgodovini tega žanra, temveč umetničinemu hotenju, da se portreti Iahko po potrebi zamenjajo.

Tovrstni shematizirani portreti, kjer se pri prepo­znavanju moramo opreti na zapise imena, sodijo v katergorijo t. i. tipiziranih portretov, značilnih za antiko, srednji vek in modemo umetnost. Dr. Luc Menaše, eden velikih poznavalcev portretnega žanra jih postavlja za protipol t. i. realističnih portetov, v katerih upodobljena podoba sledi značilnostim portretirančevega obraza. Vendar Petra Varl navkljub tipiziranju pred gledalca pričara realno osebo. Kje pravzaprav nastane ta probrat?

Možnost zamenjave, ki jo omogočajo portreti, napeljujejo na današnjega človeka, ki ga določajo fluidne, fleksibilne in pluralne identitete. Ali nam danes identiteta sploh še kaj pomeni? Rastko Močnik pravi v uvodniku revije M'zin Januar- Februar 200l: "Če mislimo, da nam jo hoče kdo vzeti, se jezimo. A če mislimo, da bi nam jo kdo hotel dati, nam tudi ni všeč. Prepričani smo, da nam 'identiteta' nekako intimno pripada, da sodi k naši 'avtentičnosti', in nočemo, da bi se je kdo dotikal. A hkrati spet hočemo in zahtevamo, naj nam jo drugi 'priznajo'. Naj je še tako 'naša', vendarle čutimo, da ni popol­na, da je pravzaprav ni, če je ne priznajo drugi. Ljubosumno jo varujemo, gojimo jo v intimi - a hkrati pomeni Ie pripadnost skupnosti, zaznamuje Ie umestitev na 'objektivno', zunanjo pozicijo...«

ldentiteta je družbena vez. Glede na to, v kakšno skupino je razvrščen portretiranec in v kakšni povezavi je z drugimi portretiranci v skupini, izkazuje razne družbene vezi in si oblikuje iden­titete. Sto petdeset portretov omogoča poljubno grupiranje, kar simbolno govori o pluralnosti iden­titet. Razstava v galeriji Equma je prikazala portreti­rance v dolgi skupini prijateljev, prijateljic in znancev Petre Varl in v več skupinah družin. Slike bi Iahko postavili tudi drugače in v vsaki od teh postavitev bi Iahko oseba nastopa v drugi vlogi. Enkrat bi bila prijateljica Petre Varl, drugič diplo­mantka Iikovne akademiji in zopet tretjič sodelavka pri skupnem projektu.

Dejstvi, da razvrščanje ni vnaprej določeno in da skupine niso stalne, zopet simbolno govori o drugih dveh Iastnostih sodobne identite, 0 fleksibilnosti in fluidnosti. Nela Malečkar ju je opisala ob razstavi v galeriji Equma decembra 2000 takole: "Družine niso iz enega kosa, sestavlje­ne so iz posameznikov, ki Iahko vsak hip odidejo v kakšno drugo skupino ali z razmnoževanjem dodajo kakšnega novega člana; otroci bodo postali moški ali ženske in celo biti moški ali ženska ni nekaj dokončnega, če spremeniš spol.«

Identiteta portretiranca tako ne izhaja več iz njego­vih sicer resda na minimum skrčenih obraznih značilnosti - te so tako povzete po nekih tipi­ziranih obraznih kategorijah - temveč iz različnih družbenih povezav, v katere je vpleten, jih živi ali si zanje prizadeva. S tem pa Petra Varl v žanru portreta začenja novo poglavje. Tudi tipizirani portret izraža identiteto potretiranca. Shematizirane podobe postanejo realistične. Gledalci jih zapolnimo z konkretnostmi in tako dobijo portreti kri, meso in dušo. Približajo se nam in so intimni. Lahko bi jih stisnili k sebi.

Snematiziranost tako odseva duh sodobnega časa. Prostor, ki mu pripadamo, se je v zadnjih desetih Ietih radikalno spremenil. Prejšnje vrednote so zamenjale nove in te izhajajo iz novih razmerij moči. Življenje je postalo bolj dinamično in nepred­vidljivo. Človek ima več svobode a tudi več stisk, prisil in negotovosti. Pluralne, fleksibilne in fluidne identitete so Iahko za koga prisila, a za drugega privilegij. Zato je mogoče izraz blaženosti na obrazih portretirancev, ki ga ustvarjata nasmešek na ustnicah in priprte oči, razumeti kot spokojen spanec, smrt ali ekstazo.

Liljana Stepančič, 2000

 

Povezave na dela: