Petra Varl, je svojo izraznost izpeljala predvsem v risbi in grafiki, četudi je ta dva medija vseskozi nadgrajevala z različnimi mediji, izraznimi sredstvi in načini prezentacije umetniškega dela. Lahko rečemo, da je Petra Varl preizkusila vse možnosti s katerimi lahko vzpostavi dialog z gledalci. Pa naj so to reklamni panoji ali avtorska knjiga, spletna stran ali nalepka, poslikava stene ali reprodukcija iz fotokopirnega stroja, umetniška akcija, intervencija v javnem in privatnem prostoru. Iz svojih intimnih zgodb in predstav o življenju je razvila ikonografske podobe, preproste v risbi in igrive v vsebini. Njene figure so brezčasno lebdeče na brezprostorni površini. Njena umetniška praksa je v polju sodobne umetnosti prepoznavna saj svoje podobe z vsakim projektom redefinira in aktualizira ter skuša postaviti v kontekst nečesa kar ima pred sabo.

Barbara Borčič je v teksu iz leta 2013, Poljubi in objemi: nos ob nos in usta na usta, označila izhodišča umetničinega delovanja v popartu in pojasnila, da ima Varlova s popartom precej stičnih točk (med drugim repeticija, stilizacija, prizori in tehnični postopki popularne kulture v obliki množična proizvodnje, reklamna strategija in oblikovalski prijemi), vendar izpostavila, da so njena dela učinkovita v smislu splošne prepoznavnosti.

Umetnica skuša vedno izbrati najprimernejši izrazni medij, ki ji pripomore realizirati idejo do končnega umetniškega dela, in ki ga dojema kot najprimernejšega za izbran razstavni prostor. Za delo v določeni galeriji se najprej pripravi tako, da si izdela papirnato maketo prostora, ki ji služi kot igrišče in kontemplativno zavetje, kjer je vse mogoče. Ker pa je avtorica, ki išče interakcijo z ljudmi, raztegne svoj projekt tudi izven galerijskih zidov. S svojimi deli vstopi v javni prostor, kjer nagovori več gledalcev kot sicer. Ti se na svojih vsakdanjih poteh srečujejo s Petrinimi sporočilnimi (prometnimi) znaki ali figurami vpetimi v mestno infrastrukturo.

Naslov razstave v Galeriji Krško izhaja iz naslova dvojne figure Ljubimca (Lovers), ki je osrednje delo v postavitvi. Gre za portret moškega in ženske v trenutku objema in poljuba, ki zaseda totalno pozicijo v prostoru. Figuri nista naslikani na steno, ampak izrezani iz kovine in pobarvani v črno. Prislonjeni ob steno podajata vsebino neposredno, s svojo velikostjo (3,5 metrov) pa markantno zavzameta prostor. V centralnem delu galerije, so na tleh razporejene besede, ki opisujejo ženske in moške lastnosti. Izbrane besede, kot na primer lepa, prijazna in pogumna, …, so preproste in iskrene. Gre za kratke izjave, ki so skupna izkušnja intimnih trenutkov, v katerih smo vsi enaki ne glede na spol, barvo kože, religijsko ali politično prepričanje. Te profane, male želje so moment spoznanja, da kljub različnim življenjskim nazorom, ki nas lahko razdružujejo, ostajamo v primarnih hotenjih podobni. Preproste besede upajo združevati in ne ločevati.

Besede, položene na tla, zlomijo perceptivni kanon branja na steni, vendar ravno to gledalcu omogoča, da jih izbere sam. To je intimna izbira na katero pripne svoja občutja. Besed na tleh ne moremo brati kot besedilo ampak jih razumemo parcialno, kot fragmente, kot asociativni rezervoar iz katerega črpamo določene asociacije. Čeprav so vse naenkrat prisotne, zvenijo ob figuri v skladu z našim stanjem (kot čutečim gledalcem).
Avtorica na razstavi v Galeriji Krško ne ostaja samo na primarnem dialogu z gledalcem. Predno sta bila Ljubimca (Lovers) postavljena v galerijo ju je umetnica naseljevala ob stenah nekaterih industrijskih objektov v Krškem in jih fotografirala. Izrezana figura se je znašla v novih situacijah, umeščena je bila v okolje, kjer je izzvala neustaljen odziv med ljudmi. V industrijskem okolju se je spremenil njen naboj, ki ga sicer nosi kot muzejski artefakt. Ista podoba je bila v novi situaciji videna na različne načine in je integrirana v urbani prostor začela delovati kot grafit. 

Za tehniko izrezov se je umetnica odločila, ker želi, da njene figure ohranjajo formo risbe, ki pa niso omejene z robovi papirja ampak prosto zaplavajo v galerijskem prostoru ali dobijo ozadje ko so postavljene zunaj. Z izbrano tehniko povezuje svoje preteklo delo s sedanjim in nakazuje intence za prihodnost, saj želi nadaljevati raziskovalen proces izrezovanja v druge materiale (les). Z vnosom svojih del v prostor, ki nosi spomin na duhovnost, prestopna v fazo, ko se je spet začela usmerjati vase. Razstava nakazuje prehod med njenim ekstrovertiranim delovanjem s številnimi sodelavci k bolj introvertiranemu in kontemplativnemu delovanju.

Nina Sotelšek, besedilo ob razstavi Ljubimca v Krškem, 2016