Prostor v dveh dejanjih

Umetniška praksa Petre Varl od samih začetkov, skozi različne serije in izrazne medije, gradi na podobah, ki jih je na prvi pogled formalno mogoče razumeti v duhu reprezentacije pop-artistične strategije obravnave objekta oziroma kulta množične proizvodnje podobe. Vendar je v tej podobi precej več intimnega. Petra Varl z gesto svoje izredno precizne osebne avtorske poetike povsem reducira ideološki naboj izbrane podobe ter tako omogoči gledalcu, da reflektira izključno svojo lastno izkušnjo iznesene podobe. Vsekakor so najbolj prepoznavne podobe tiste, ki v svoji notranji likovni logiki izražajo kontrast med podobo in ozadjem, na katerega umetnica intervenira. Najsi gre za grafični odtis, sliko na platnu, risbo na papirju ali izrez iz kovine, sleherna gesta Petre Varl ni izključno formalni zapis stanja stvari, ampak gesta na vsebinski ravni simbolizira kontraste odnosov in razmerij, ki nastajajo znotraj družbe. Prav zaradi tega je delo vselej razpeto med humorjem in žalostjo, ljubeznijo in bolečino, belim in črnim in nenazadnje med temo in svetlobo.

Več kot tridesetletno neumorno raziskovanje in razmislek o lastni umetniški praksi pa je pri Petri Varl vsekakor doživelo svoj vrhunec v razstavnem projektu Blizu svetlobi, ki ga je leta 2018 s sodelavci izvedla v Galeriji Božidar Jakac in že nakazala konkretne formalne premike znotraj svoje umetniške prakse, ki so neločljivo povezani z umetničinim povratkom v tridimenzionalni prostor in poglobljeno raziskavo materialov, ki so ji ta prehod lahko omogočili. In če je projekt Blizu svetlobi mogoče videti kot umetničino precizno intervencijo v obstoječi, simbolno nabiti razstavni prostor nekdanje samostanske cerkve, je projekt Prostor, ki se paralelno odvija v Galeriji Rigo in v novo izgrajenem prostoru (le ta po obliki rezonira z Galerijo Rigo), ki ga je umetnica ustvarila s sodelavci v svojem stanovanju na Vodnikovem trgu 5a v Ljubljani, mogoče razumeti kot umetničino nadaljne raziskovanje različnih izraznih medijev s katerimi gradi povsem nov celostni ambient. Zato je prav projekt Prostor mogoče opredeilit kot prelomen, saj v sebi združuje umetničino brezkompromisno izjavo o preteklosti in nakazuje smer njenega trenutnega umetniškga interesa. Umetničino tridesetletno umetniško delovanje povzema nekaj uvodnih stavkov tega zapisa, a vendarle je potrebno je potrebno poudariti, da umetničin trenutni interes leži nekje povsem drugje, in ga je mogoče prepoznati kot napetost, ki vznika med prvim in drugim dejanjem pričujočega projekta.

Brez dvoma je ključno prvo dejanje projekta, ki se kaže kot umetničina intervencija v izpraznjen razstavni prostor galerije Rigo, saj je le na ta predstavlja samo izhodišče, na katerem umetnicna gradi novo izušnjo gledalca. Če so pretekli projekti Petre Varl z raznoraznimi dvodimenzionalnimi podobami »naseljevali »stene raztavnega prostora, je trenutni projekt direktni upor temu, saj umetniška dela kot objekti v različni barvnih tonih naseljujejo izključno tla. A vendarle umetničina formalna transformacija razumevanja prostora ni v ospredju, temveč je ključ za razumevanje pričujočega projekta v umetničini gesti ustvarjenih objektov. Gre namreč za nabor preostanka podob projektov, ki jih je umetnica ustvarila v preteklih tridesetih letih svojega delovanja in jih tokrat je »neprodušno« zaprla v nov objekt. Gesto je mogoče razumeti kot umetničino obračunavanje z lastno preteklostjo, ustvajanje nekakšnega kataloga raisonné, ki pa mu je odvzeta njegova funkcija in namesto tega, naseljuje razstavni prostor kot objekt, ki napoveduje umetničin trenutni interes. Sočasno z dogajanjem v galeriji Rigo, Petra Varl v novo konstruirnem prostoru na Vodnikovem trgu 5 v Ljubljani, skupaj s sodelavci predstavlja drugo dejanje projekta Prostor, ki v ospredje postavlja gledalčevo izkušnjo in soustvarjanje le tega. Prostor, zvok, svetloba in telo niso le zunanji dejavniki, temveč so bistveni elementi za razumevanje razmisleka Petre Varl. Ambient štirih individualnih »aktivnih snovi«, tako gledalca vpeljujejo v igro nepričakovanih vidikov in razkrivanja prostora, ki je v svojem izhodišču povsem nevtralen – mobilna klasična bela kocka, ki jo je oblikoval arhitekt Matic Vrabič. Projekt Prostor vključuje štiri različne elemente, ki se tokrat ne prepletajo izključno na likovnem nivoju, ampak se kažejo v nekakšni »kakofoniji« preizpraševanja razmerja med telesom in prostorom. Gledalec svojo izkušnjo doživlja v odnosu do prostora, prav tako pa na drugi strani njegovo telo s svojo izkušnjo ta isti prostor tudi vzpostavlja. Med telesom in prostorom tako kot v razmerju med materialnim in nematerialnim v kontekstu pričujočega projekta obstaja soodvisen odnos. Gledalec pa se v trenutku vstopa v konstruirano belo kocko znajde v celostnem ambientu, kjer ni več distance, ki bi razmejevala umetniško delo, prostor in publiko ter tako postane konstitutivni del te »kakofonije«. Petra Varl v prostoru ustvarja suspenz med materialnim in nečem, kar je na robu materialne prisotnosti, med vizualnim in nevizualnim. Prvi element, ki naseljuje Prostor je bela trikotna kovinska struktura, ki na eni strani lahko deluje izključno kot estetski objekt, na drugi strani pa ima funkcijo sedišča oziroma ležišča za gledalca. Potrebno je poudariti, da ne gre izključno za estetski objekt  v funkciji, ampak v celotni »koreografiji« simbolizira odprt prostor in možnosti, ki jih svetloba kot taka v prostoru ima. Drugi element na poti vzpostavljana »totalnega ambienta« je Petra Varl razvila v sodelovanju s Sašom Kalanom, ki je za projekt oblikoval zvok, saj je le ta eden izmed tistih efemernih elementov, ki zaradi svoje (ne)materialnosti zaobjema prostor v celoti. Povsem identično vlogo nosi tretji element – svetloba, edini izmed aktivnih elementov, ki deluje predsem na vizualni ravni in se mogoče najbolj direktno dotika umetničinega preteklega razmišljanja o umetniškem delu. A vendarle je tudi vizualni aspekt tokrat drugačen, saj je Petra Varl svetlobe ne razume več skozi monumentalost monokromatskih povšin, temveč kot njihov spoj in vzpostavljanje odnosov med njimi. Gre za nekakšno trajajočo svetlobno barvno kompozicijo, ki jo je umetnica razvila v sodelovanju s Pascalom Meratom in Janezom Grošljem, ki se tako kot zvok »odziva« na  same specifike oblikovanega prostora. Tako zvok kot tudi svetloba, prostora ne ilustrirata, ampak izhajata iz njegove brezkompromisne izpraznjenosti, hkrati pa poskušata direktno komunicirati z drugimi aktivinimi elementi prostora. Zadnji, četrti, morda celo osrednji element celotnega projektaje gledalec, njegovo telo. Brez njega Prostor ne obstaja. Tako kot za projekt Blizu svetlobi je tudi za tokratni projekt, v tem segmentu, Petra Varl k sodelovanju povabila oblikovalca oblačil Uroša Belantiča, katerega kreacija ponovno izpostavlja minimalistično strategijo preizpraševanja odnosa me telesom in prostorom. Čeprav se zdi, da je Prostor v vsakem intervalu enak, se zaradi vzpostavljnja naključnih razmerij med štirimi aktivnimi elementi, vselej riše kot nekaj čisto drugega. A vendarle je to spet nekaj, ki sicer skozi povsem drug formalni jezik, spet govori o izkušnji, ki je razteza v prostoru med temo in svetlobo.

Tevž Logar, 2020