Blizu svetlobi

Umetniška praksa Petre Varl je vsekakor ena izmed najbolj prepoznavnih v slovenskem prostoru, saj je umetnica uspela razviti preprost, a vendar značilen likovni jezik, ki  direktno nagovarja gledalca.  Od samih začetkov, skozi različne serije in izrazne medije, gradi na podobah, ki jih je na prvi pogled formalno mogoče razumeti v duhu reprezentacije pop-artistične strategije obravnave objekta oziroma kulta množične proizvodnje podobe.  Vendar je v tej podobi precej več intimnega. Petra Varl z gesto svoje izredno precizne osebne avtorske poetike povsem reducira ideološki naboj izbrane podobe ter tako omogoči gledalcu, da na nek način reflektira izključno svojo lastno izkušnjo iznesene podobe. Vsekakor so najbolj prepoznavne podobe tiste, ki v svoji notranji likovni logiki izražajo kontrast med podobo in ozadjem, na katerega umetnica intervenira. Najsi gre za grafični odtis, sliko na platnu, risbo na papirju ali izrez iz kovine, sleherna gesta Petre Varl ni izključno formalni zapis stanja stvari, ampak gesta na vsebinski ravni simbolizira kontraste odnosov in razmerij, ki nastajajo znotraj družbe. Prav zaradi tega je delo vselej razpeto med humorjem in žalostjo, ljubeznijo in bolečino, belim in črnim in nenazadnje med temo in svetlobo.

Umetnica z najnovejšo postavitvijo vsekakor ostaja zvesta svoji subtilni avtorski poetiki, ki pa se tokrat na formalnem nivoju prepleta z povsem novimi elementi, ki bi jih Petri Varl lahko pripisal samo nekdo, ki ga bolj kot njena končna podoba zanima pot, ki je umetnico do nje pripeljala. Razstavni projekt Blizu svetlobi v Galeriji Božidar Jakac je potrebno razumeti predvsem kot izpraznjen prostor, znotraj katerega Petra Varl reflektira svoje preteklo umetniško udejstvovanje in nakazuje formalne premike znotraj svoje umetniške prakse, ki so neločljivo povezani z umetničinim povratkom v tridimenzionalni prostor in poglobljeno raziskavo materialov, ki bi ta prehod lahko omogočili. Blizu svetlobi se tako na simbolnem kot tudi formalnem nivoju ukvarja z izpraznjenim prostorom. Če izpraznjeni simbolni prostor pomeni umetničin poglobljeni premislek o njenem lastnem delu, je formalni aspekt vezan na izpraznjeni razstavni prostor Galerije Božidar Jakac. Ta služi kot osnovna premisa pričujočemu razstavnemu projektu, znotraj katerega Petra Varl drsi med novimi izraznimi polji, ki v umetničini prepoznavni poetiki združujejo racionalno, estetsko in čutno. Na eni strani elementi, ki naseljujejo razstavljeni prostor, dajejo občutek gotovosti, gledalca pozivajo k neposredni refleksiji, na drugi strani pa prav ti  elementi delujejo izključno kot »ojačevalci«, s pomočjo katerih umetnica pripoveduje večstoletno zgodbo razstavnega prostora. V izogib nenadni, nelogični menjavi likovnega jezika in v izogib agresivni prostorski intervenciji se Petra Varl sicer poslužuje materialov in tehnik, ki jih je v svojih preteklih »likovnih zgodbah« uporabljala, le da jih tokrat ne vidi izključno kot sredstvo za izdelavo končne podobe, ampak njihove formalne lastnosti vzame kot  nosilce, z vsemi možnostmi oziroma pomanjkljivostmi, ki jih le ti prinašajo. Obstajajo taki kot so, v svoji materiji in obliki in se ne uklanjajo podobi, ki jih je v preteklosti preglasila. Prav to se morda zdi tisti najbolj radikalen premik v umetničinem razmišljanju o umetniškem delu, ki je na eni strani avtonomen element, na drugi strani pa v komplementu z drugimi elementi v pričujoči postavitvi, gledalčevo pozornost preusmerja na doživljanje prostora kot takega.
 Vendar ne gre izključno za haptično doživetje prostora zgodnjegotske arhitekture Marijine cerkve, temveč predvsem za sožitje le te z efemernimi elementi prostora, kot so svetloba, zvok in gibanje. Razstava združuje štiri različne elemente, za katere je njihova intrinzična kakovost umetniškega dela v njihovi sposobnosti, da se odzovejo na razstavni prostor. Okolje, ozračje, zvok, svetloba in gibanje niso le zunanji dejavniki, temveč so bistveni elementi za razumevanje arhitekturnega dela prostora kot takega. Ambient štirih individualnih »aktivnih snovi« tako gledalca vpeljuje v igro nepričakovanih vidikov in razkrivanja prostora. Postavitev Blizu svetlobi vključuje štiri različne elemente, ki se likovno najintenzivneje prepletajo v osi pogleda, ki preči glavno ladjo: vse od apside, ki se nahaja pod korom, do prezbiterija z glavnim oltarnim prostorom. Osrednji element so slike, oblike zgibanega papirja, ki spominjajo na gutaievsko razumevanje slikarskega platna ter tako iz zidov galerije brezkompromisno »uhajajo« v prostor. Na prvi pogled le te lahko dajejo anorganski občutek, vendar je sleherni trikotnik oziroma kvadrat ročno upognjen in tako beleži še tako subtilne razlike v prostoru. Oblike slik se zaradi prehajanja svetlobe, spremembe temperature in prisotnosti vlage v zraku sčasoma spreminjajo, s tem pa se fizično pojavijo na površini sence, ki odražajo nestabilnost njihove materialne osnove in daje vtis neke vrste prisotnosti, ki presega prisotnost papirja zgolj kot prisotnost nekega materiala. Gre za nekakšno iluzijo brezčasnega ojačenja prostora, ki se v neskončnost pojavlja skozi preprosto strukturo umetničinega pregiba papirja. Fizični in materialni antipod slikam so trikotne kovinske strukture različnih barv, ki na eni strani delujejo kot izključno estetski objekti, ki se navezujejo na elemente arhitekture prostora. Pa vendar imajo  tudi  funkcijo sedišča, s čimer umetnica direktno negira formalni manierizem, ki bi se ji ga lahko morda očitalo. Sedišča  niso samo estetski objekti v funkciji in v celotni postavitvi simbolizirajo prisotnost svetlobe in igro barv, ki se odvija v odnosu na sam prostor razstavišča. Po definiciji je barva občutek, na njeno zaznavanje pa vplivajo dolgotrajni in kratkotrajni pojavi, ki jih človek označuje kot lastnost svetlobnih virov, ki jih lahko oko zaznava. A Petre Varl toliko ne zanima  fizična pojavnost barve kot njena vloga v naših življenjih. V vizualnih izkušnjah, v umetnosti ali kot metafora za čustva, je postala osrednji element za refleksijo. Zdi se, da je morda prav element sedišča najbolj intimna izpoved umetnice, ki gledalca nagovarja k razmisleku o njegovem lastnem vsakdanu, na tej poti pa se seveda brezkompromisno sreča tudi z umetničinimi trenutnimi lastnimi izkušnjami. Ali je barva več takrat ko je ljubezen ali  takrat ko je bolečina? Je barva več v jutru, popoldnevu ali večeru? Vsekakor je vse to, še veliko več in hkrati nič in čeprav je sedišče materialno najbolj prisoten element v celotni postavitvi,  najbolj priča o praznini, umirjenosti uma, ki ga umetnica namenja gledalcu. Tretji element v  postavitvi je Petra Varl razvila v sodelovanju z islandskim skladateljem Ólafurjem Arnaldsom, ki je za postavitev v Galeriji Božidarja Jakca prispeval svojo kompozicijo Blizu svetlobi. Vsekakor je zvok eden izmed tistih efemernih elementov, ki zaradi svoje (ne)fizične narave zaobjema celoten prostor in razkriva še tista najbolj skrita mesta. Arnaldsova kompozicija je v točno določenih intervalih so-postavljena z brezkompromisno cageovsko tišino zgodnjegotskega arhitekturnega prostora. Prav to pri gledalcu sproža stanje napetosti, pričakovanja ali možnost kontemplacije, na drugi strani pa kakofonija, ki nastaja zaradi akustike in možnega gibanja gledalca po razstavnem prostoru, ustvarja območje nekontroliranega nemira. Zadnji, četrti, a vsekakor nič manj pomemben element celotne postavitve, je sodelovanje umetnice z oblikovalcem oblačil Urošom Belantičem, ki direktno nagovarja vprašanje gibanja gledalca v prostoru in kako le ta so-ustvarja osnovno likovno os projekta Blizu svetlobi. Gre za skorajda minimalistično strategijo preizpraševanja razmerja med telesom in prostorom. Petra Varl v nekakšni naumanovski maniri za četrti element izbere telo gledalca in vse, kar  to sproža (gib, zvok, ipd.), v luči oblikovanja likovne osi glavne ladje pa kontrolira izključno njegovo fizično zunanjo podobo. Gledalec svojo izkušnjo doživlja v odnosu do prostora, prav tako pa na drugi strani njegovo telo s svojo izkušnjo ta isti prostor tudi vzpostavlja. Med telesom in prostorom tako kot v razmerju med materialnim in nematerialnim v kontekstu pričujočega projekta obstaja soodvisen odnos. Gledalec pa se v trenutku vstopa v galerijski prostor znajde v »brechtovskem epskem gledališču«, kjer ni več zidu, ki bi razmejevalo umetniško delo, prostor in publiko.

Razstava Blizu svetlobi vznika iz neznatnih intimnih, čutnih in racionalnih impulzov umetnice v želji po vzpostavitvi dialoga z izredno zapeljivim, a zahtevnim razstavnim prostorom. Petra Varl v prostoru ustvarja koreografijo med štirimi osnovnimi elementi, ki  »preigravajo« izkušnjo materialne realnosti sveta umetnice in gledalca ter jo subtilno povežejo z možnostmi minljivega in hipnega. V prostoru se ustvarja suspenz med materialnim in nečem, kar je na robu materialne prisotnosti, med vizualnim in nevizualnim. Gre za nekakšno »osvoboditev« znotraj celotne postavitve z združevanjem elementov, ki niso formalno mogočni. Prej kot s fizično inercijo mase oziroma volumna, ki bi zapolnila zahteven razstavni prostor, so umetničini posamični vneseni elementi dinamični in odprti in poskušajo razbiti vtis teže prisotnosti volumna ter na ta način pokazati na enostavno lepoto praznine arhitekturnega prostora. Kot iskren odvod umetničinega racionalnega razmisleka o razstavnem prostoru pa je postavitev Blizu svetlobi tudi kratka zgodba intimnih izpovedi, ki odstirajo misli, ki so vselej razpete med izkustvom in neizkustvom. Tako umetnice kot gledalca.

Tevž Logar, besedilo ob razstavi v Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2018