P E T R A  V A R L

eng | slo

©2020 Petra Varl

< nazaj k tekstom

Drevesa

Na slikah starih mojstrov italijanske renesanse so drevesa na obronkih hribov v ozadju mitoloških prizorov ali alegorij videti značilno umetelna, idealizirana in ploskovita. Zdi se, da gre za specifični kulturni kod, ki ne kliče po stvarnem prikazu obrobnih motivov kompozicije, ampak si zavestno dovoljuje poenostavitve in stilizacije, podobno kot pri arhitekturah, naseljih in krajinah. A po prvem obisku Toskane, je odjeknilo spoznanje, da so drevesa od daleč videti resnično takšna kot so upodobljena – pravilna, grafična in reducirana na bistvene elemente. Drevo pač predstavlja enega najosnovnejših motivov, ki ga je moč upodobiti z le nekaj preprostimi potezami, a bo še vedno prepoznaven. Kar ni presenetljivo, saj drevesa – tam, kjer pač rastejo – predstavljajo splošno razumljivi simbol. Pa ne samo to. So često predmet čaščenja, vseprisotna v starih verovanjih in mitologijah, saj (lahko) živijo stoletja. In prav življenja dreves so (bila nekoč) dodobra nedognana in zaradi svoje mogočnosti in kljubovalnosti tudi predmet občudovanja. Danes je dognano, da so to skrajno kompleksni organizmi, ki so med seboj povezani in ki skozi svoja ožilja pretakajo enormne količine življenjskih tekočin, menda pa tudi komunicirajo. So nepogrešljive celice v pljučih planeta.

Tudi Petra Varl se v svojem novem ciklusu osredotoča na motiv drevesa, čemur je botrovalo mnogo več kot le naravoslovna fascinacija, zgodovinska referenca in ekološka ozaveščenost, četudi je vse našteto moč razbrati v podtonih serije. V ospredju je predvsem repeticija motiva in ustvarjalnega procesa. Vzgibi avtorice so namreč povsem vizualni, emocionalni in likovno raziskovalni. Obsežna serija tako vzpostavlja večplastni diskurz o načinih gledanja, dojemanja in razumevanja podob. Podobe dreves pa niso identične, temveč je vsaka drugačna, unikatna in posebna. Tako kot sama drevesa. Z neskončno repeticijo motiva se Petra Varl nasloni tudi na ljudsko prispodobo o (posamičnih) drevesih, zaradi katerih ni mogoče videti gozda. S tem pod vprašaj postavlja meje človekovega dojemanja stvari, saj se občutljivost na določene impulze sorazmerno manjša, če je le-teh preveč. Takšen pa je bil tudi proces ustvarjanja: sprva intuitiven in nato repetitiven. Kljub temu je avtorica sledila določenim protokolom. Vse upodobitve so podobno stilizirane in vsebujejo identične elemente: deblo, krošnjo in njuno senco. Slednja, ki vselej pada v nekoliko drugo smer, jih vsaj minimalno umešča v prostor podobe.

To pa je v skladu z dosedanjo prakso Petre Varl, ki je že preko petindvajset let ustvarja povečini stilizirane figuralne risbe v popolnem brezprostorju. V preteklih delih je običajno gradila sugestivne zgodbe z dokaj izraženo naracijo, medtem ko je v ciklusu Drevesa usmerjena v radikalnejši minimalizem. Zgodnejša dela, ki pravzaprav slavijo radosti življenja, so ustvarjena v skoraj striparski maniri, često tudi s pripisanimi slogani, ki neizbežno postanejo nosilci zgodbe. Poigravajo se z večplastnostjo pomena besed ter dajejo dovtipe, medtem ko je stilizirana risba osvobojena vseh odvečnih kontekstov in reducirana na zgolj nekaj osnovnih potez. Čeprav je pričujoča serija podobno stilizirana, je narativni element v veliki meri odpadel in se preselil na neko drugo, manj kognitivno in bolj izkustveno raven. Tu namreč ni več zgodb, marveč le podobe, ki napeljujejo na izvorno intenco, ki je avtorico sploh napeljala na obravnavo te motivike, ki jo je nato povzdignila v tematiko. Petra Varl drevesa nedvomno občuduje in je fascinirana nad njihovo pojavo, močjo in odpornostjo. Prikazuje jih skozi svojo osebno perspektivo, kot nerazumljena, a dobrodušna živa bitja, ki so eden temeljev obče kulture in razumevanja okolja. Hkrati pa se sprašuje, kako razumska so ta bitja in kako ona vidijo nas, ljudi, samooklicane gospodarje planeta.

Miha Colner