PETRA VARL, intervju 28. 3. 2012

V preteklih (dobrih) dveh desetletjih je Petra Varl zasedala prav posebno mesto na domačem prizorišču sodobne umetnosti. Številnim tektonskim premikom navkljub je vselej ostala zvesta medijema risbe in grafike, s pomočjo katerih ustvarja specifično imažerijo. Njene na osebnih izkušnjah in nazorih temelječe podobe običajno prikazujejo stilizirane človeške figure v brezprostorju, ki predstavlja njihovo vsakdanje okolje. Vzdušje je dobrodušno in pozitivno. Avtorica namreč obravnava tiste plati posameznikovega življenja, ki kljub nestabilnosti današnjega trenutka ostajajo relativno nespremenjene in dodobra univerzalne.
Marca 2012, ko je bila v Galeriji Equrna na ogled ljubljanska edicija razstave 'Kar želim, tudi dobim', sva s Petro Varl nekoliko podrobneje spregovorila o njenem avtorskem delu in nazorih, ki določajo smernice njene izraznosti.

Naslov razstave 'Kar želim, tudi dobim' je povzet po eni izmed risb. Gre za dvojni portret – in teh dvojnih podob je v pričujoči seriji veliko − torej za portret deklice, ki je sprva videti malce namrščena s prekrižanimi rokami, nato pa nasmejana s sladoledom v rokah. Koliko sta motiv in izjava avtobiografska?
Upodabljam vloge, v katerih se soočam s svojo preteklostjo, živim v sedanjosti ali se podajam v  prihodnost.  Ta deklica sem jaz, in četudi pravi, da dobi vse, kar si želi, marsikdaj ni tako. Tako kot jaz, tudi deklica dvomi in ta dvom sem izpostavila zlasti v prvem delu, pri risbah dvojic. V drugem delu sem narisala motive, v katerih so protagonisti drug drugemu naklonjeni in je vse videti lepo in prav. Vsi so prijazni in se imajo radi − kot v nekem popolnem svetu. Prav povezovanje in iskanje ljubezni je rdeča nit celotne razstave. Tega si tudi najbolj želim: ljubezni in povezanosti.

Protagonisti tvojih risb so videti povsem običajni ljudje, kot odraz vsakdanjega življenja, ki je prikazano iz pozitivne, dobrodušne perspektive. Od kod izhaja ta pozitivizem, ki je danes v umetnosti (in življenju) pravzaprav dokaj redek?
Verjamem, da se to, kar si želiš, o čemer razmišljaš in čemur posvečaš pozornost, tudi zares zgodi, da s svojim odnosom do sveta ustvarjaš svojo stvarnost in pišeš svojo zgodbo. Te risbe so na nek bizaren način napovedi prihodnosti in prav iz tega razloga namenoma ne upodabljam slabih stvari. Vprašala sem se, s kakšnimi podobami bi želela biti obkrožena, in temu v svojih delih sledim. Motivi, ki jih upodabljam, so del mojega neposrednega okolja, hkrati pa jih idealiziram. Mislim, da je smotrneje ustvarjati in opozarjati na dobro kot usmerjati svojo energijo v nekaj slabega in motečega.

Sicer pa je tako tudi v življenju. Ti motivi bi lahko bili običajni prizori z ulice, medtem ko za travmatične dogodke, ki se v naši neposredni okolici odvijajo dokaj redko, običajno izvemo iz sekundarnih virov, na primer množičnih medijev.
Mediji nas iz dneva v dan bombardirajo s slabimi novicami. Kadar je vse v redu, o tem ni vredno izgubljati besed, ker je preveč normalno. Zase lahko rečem, da imam srečo (potrka na leseno mizo; op. a.); sem v dobrem obdobju in to se odraža tudi v mojih delih. Vedno rada poudarim dobre plati zgodbe in to je po mojem mnenju tudi namen umetnosti − da nas navdihuje, da lahko spet verjamemo, da je marsikaj mogoče.

Protagonisti tvojih del so stvarni ljudje, vzeti iz različnih kontekstov, ki pa dajejo vtis neke univerzalnosti.
Ponavadi rišem svoje bližnje, medtem ko sem za ta projekt začela iskati motive ljudi na fotografijah iz spleta, knjig ali revij. Najdene motive sem nato predelala v sebi lastni maniri na način, da se lahko z njimi poistovetim. Ustvarjam jih v prvi vrsti zase, šele potem za druge. Osebe na podobah so odsev tega trenutka, hkrati pa želim ustvariti vtis brezčasnosti. Všeč mi je, ko so motivi videti, kot da so bodisi nastali danes bodisi pred petdesetimi leti. Starejše gospe, ki pridejo na razstavo, se zlahka poistovetijo z deklico na risbah ali obratno, dekle se lahko poistoveti z upodobljeno starko. Osrednja protagonistka je torej ženska, ne glede na starost.

V tvojih delih sem pravzaprav zaznal načelo ikoničnosti; torej, ilustriraš idejo, ki je postavljena popolnoma izven prostora in časa.
Figure so brez ozadja, risbe nimajo okvirjev in tako lahko podobe plavajo v prostoru. To odstranjevanje odvečnega pa tudi precej pripomore k občutku brezčasnosti. Dolgo je trajalo, da so risbe postale takšne, kakršne so zdaj. Gre za proces, ki se stalno odvija, razvija, raste. Postopoma gradim na vsebini in obliki, najsi bo izmenično ali vzporedno.

Zdi se, da je v ospredju formalni učinek risb, pa vendar za njimi vselej stoji neka zgodba, četudi nelinearna.
Pravzaprav tako tudi ustvarjam. Vselej sta na delu dva možna pristopa. To pomeni, da najprej narišem deklico, ki v rokah drži nit, in jo potem kontekstualiziram. Prav ta punčka pa lahko pride iz neke povsem druge zgodbe. Pred leti sem bila povabljena v Avstrijo na skupinsko razstavo z naslovom 'Domovina', za katero sem naredila portret svoje družine. Glavna junakinja je bila prav ta deklica. Torej sem motiv in protagonistko vzela iz nekega drugega konteksta in ju pripeljala v ta projekt. Slučajno sem narisala rdečo linijo, ki jo drži v roki. Tedaj sem ugotovila, da je prav ta detajl pravzaprav vse povezal, četudi je bila zgodba ustvarjena skoraj nezavedno.
Drugi pristop pa je takšen, da v enem samem večeru narišem celo skicirko zamislic in tako zastavim zgodbo. Nato jo udejanjim v risbi, ki po pretečenem času in vmesnem raziskovanju počasi postane končna podoba, kot sem jo želela. Ta značilna linija je torej rezultat mnogih poskusov in napak, četudi na koncu navadno pridem do rezultata, s katerim sem zadovoljna.

Kakšen je pravzaprav proces dela? Tvoje risbe so predstavljene (in tudi nastajajo) v zelo različnih formatih?
Izkazalo se je, da moja dela najbolje učinkujejo kot celota, da se zgodba hkrati odvija na več ravneh, v več prostorih in oblikah, v času. Delo, ki ga pokažem v galeriji, skušam dopolniti z drugim delom izven nje, na ulici ali v parku. Pri tem projektu so to znaki z motivi poljubov in objemov. Tudi postavitev v galeriji je večplastna: obsega knjigo, v kateri je predstavljena celotna zgodba, velike formate na lesenih ploščah ter male grafike velikosti razglednic, ki jih obiskovalci lahko vzamejo. To mi je všeč, še posebej, ko mi ljudje pripovedujejo, kako zelo so se razveselili teh malih grafik in kako so jih podarili naprej. In potem naključno spoznam nekoga, ki je na takšen način dobil mojo grafiko. Dogaja se natančno to, kar si želim: da moja dela krožijo.
Tako kot slikar polaga barve na platno v plasteh, da ustvari globino, jaz s svojimi motivi poseljujem različne oblike. Zame je ves projekt kot ena sama slika in ko se vsaka stvar postavi na pravo mesto, čutim, da sem svoje delo dobro opravila.

Slediš torej ideji, da se mora delo širiti in živeti neodvisno življenje? Obenem se zdita reproduktibilnost in množična naklada nekakšen odmik od običajne unikatnosti?
Podobe imajo svoje življenje, saj ne morem predvideti, kje bodo pristale. Male grafike so narejene v tehniki sitotiska, ki je pravzaprav tradicionalna grafična tehnika in ima neskončne možnosti reproduciranja. Grafik, ki jih obiskovalcem podarim, ne oštevilčim, vsak odtis pa oplemenitim s svojim reliefnim žigom. Poudariti želim prav to, da kljub veliki nakladi te podobe ne izgubijo na vrednosti. Z uporabo kakovostnega grafičnega papirja, klasičnega tiska in reliefa nastane odtis, ki ga z reprodukcijo ali digitalnim tiskom ne bi mogla ustvariti. Ko tak grafični list primeš v roke, veš, da je pravi, čeprav ni unikaten. Duhovna vrednost je enaka pri enem ali tisočerih odtisih. 

Umetnost oziroma umetniški trg se vedno gibljeta nekje med željo po unikatu na eni strani ter idejo o demokratizaciji in večji dostopnosti umetnosti − torej, da se dela razdelijo med ljudi, da so poceni ali celo zastonj − na drugi. Ti pravzaprav ničesar ne izključuješ, saj so tvoja dela lahko na prodaj, lahko pa tudi brezplačna.
Ne vem od kod ta obsedenost, toda na vsak način si želim svoje risbe deliti.Veliko mi pomeni, da jih lahko dobijo prav vsi, če si jih le želijo.Ko sem postavljala razstavo v mariborski Umetnostni galeriji (2010), sem nameravala vse risbe, ki sem jih obesila na steno, podariti obiskovalcem, ki so prišli na otvoritev. Te ideje nisem uresničila, ker sem ugotovila, da bi risbe lahko odneslo domov samo toliko ljudi, kolikor je bilo risb, medtem ko bi bili vsi ostali nezadovoljni, česar pa nisem hotela. Dve leti pozneje sem to idejo nekoliko modificirala in uspela realizirati z majhnimi grafikami, o katerih sem govorila prej.

Vrniva se k procesu dela. Tvoje risbe so videti kot bi bile sestavljene iz hitrih, hipnih potez, torej na zelo striparski način, kjer z rutinirano gesto ustvarjaš linije. Kako pravzaprav delaš? Kje začneš, na majhni skici ali na velikem formatu?
Med stotinami malih risbic izberem tiste najbolj prepričljive. S pomočjo projektorja izbrano podobo narišem na večji format, pri tem pa prenesem samo osnovno linijo, nato še precej časa pilim detajle. Namenoma pustim majhne napake, kot je recimo "dripping". Ko sem po nesreči na podlago pokapala nekaj barve tam, kjer ni bilo treba, sem ugotovila, da mi je to pravzaprav všeč. Gre za nek mali detajl, ki pove, da so risbe ročno delo, kar je po mojem mnenju izjemno pomembno.
Na samih risbah pa se najbolj ukvarjam z obrazi, četudi so vsi zelo tipizirani. Kako naj bo torej nek človek videti? Nočem, da je preveč vesel ali preveč žalosten, da ima neumen ali komičen videz. To je zelo pomembno in pogosto dodajam veliko popravkov prav na obrazih. Vse ostalo pa mora biti narejeno v eni potezi, preprosto, kljub temu, da je veliko t. i. pred-procesa. Če mi roka "ne teče", se to seveda občuti na risbi.

Risbe delujejo zelo striparsko, le da nimajo linearne naracije, ki bi pomagala pri razumevanju. Značajske poteze figur morajo biti v vizualni umetnosti še izraziteje poudarjene, saj edine nakazujejo vsebino. Tudi besedila, ki so pripisana tvojim risbam, so zelo odprta, brez eksplicitne naracije. Je torej tvoj namen puščati stvari odprte?
Prav to želim doseči − odprtost. Pogosto naslov, ki se mi zdi pri določenih podobah sprva primeren, pozneje odstranim, medtem ko ga pri drugih obdržim. Preprosto: če je dovolj dober in močan, vzdrži. Risba parčka v avtomobilu s pripisom 'You're driving me crazy' je ena izmed teh kombinacij, ki so mi še vedno všeč. S podnapisom je podoba dobila dodatno konotacijo, pri kateri se ohranja dvojnost – fraza lahko pomeni, da imaš nekoga noro rad, hkrati pa ti gre neznansko na živce.
Ravno v tem se kažejo razlike med deli, ki jih naredim za galerijsko postavitev ali ilustracijo, ki se navezuje na neko določeno zgodbo. Nekatere moje risbe sodijo v svet likovne umetnosti, nekatere pa obvisijo nekje vmes in zanje sploh ne vem, kam naj jih vtaknem. Nekatera dela recimo niso "odprta", pa vseeno delujejo. Tako sem naredila 'Poljub', ki je samo poljub, torej znak. Tu ni ničesar drugega.

Pripisi so ključnega pomena pri risbah dvojic, kjer se podoba figure bistveno ne spremeni, napisi 'Lepa/Pametna' ali 'Močan/Pameten' pa izražajo vsebino prav s temi nasprotji. V tem primeru tematiziraš družbene identitete in se poigravaš s stereotipi.
To je pač najosnovnejše branje: imamo dve figuri, ki sta videti enaki, a predstavljata pomensko nasprotje. Če vidimo lepo žensko, bomo najprej pomislili, da je lepa, a morda je obenem tudi pametna. Torej sta ti dve značilnosti lahko tudi v eni osebi. A znotraj te serije je še več različic. Nekatere dvojice so identične, druge se zgolj malenkostno razlikujejo, pri nekaterih pa je razlika zelo očitna. Slednje imajo običajno dodane atribute, ki presegajo neko golo oblikovalsko berljivost reklamnih oglasov. Zavestno sem iskala različice, ki bi to lahko predstavile na različne načine.

Uporabljaš zelo raznolike nosilce – risba na papirju, knjiga, lesena tabla, razglednica ali stvari v prostoru, na zidovih. Kako se odločaš zanje? Ali za risbe že vnaprej veš, da potrebujejo na primer velik format?
Ne vem, če se ravno tako odločam. Nekatere stvari zagotovo učinkujejo bolje, kadar so monumentalne. Velik format me je od nekdaj privlačil. Uživam, kadar lahko narišem ogromno risbo na kakšni fasadi v mestu ali pa na steni kakšnega muzeja z velikimi zidovi in visokimi stropovi. Moje preproste risbe z velikostjo pridobijo dodatno vrednost. Tako sem letos na steni parkirišča pri Pravni fakulteti v Mariboru narisala zelo velik 'Poljub' usta na usta. Srečen konec in filmski poljub. To je bilo neke vrste nadaljevanje prvega eskimskega poljuba 'Nos ob nos'. Zanimivo je naključje, da sem tudi tega ustvarila na parkirišču, na Metelkovi (1994).
Pri projektih 'Kar želim, tudi dobim' in 'Poljubi in objemi' sem motive predelala nazaj v majhen format, s tem pa so risbe postale prav takšne, kot so bile na samem začetku risanja. Zgodil se je reverzibilen proces: potem ko so risbe nekaj let nastajale in se večale, sem jih ponovno pomanjšala in ustvarila igro s pari (Spomin) ter nalepke, ki sem jih v New Yorku lepila po postajah podzemne železnice. Vedno znova se poskušam prilagoditi prostoru, v katerega bom dela umestila.

Se ti zdi, da se z leti dopolnjuješ in izpopolnjuješ?
Tega si želim, seveda. Trenutno delam risbe stvari, aktov in portretov, kar vse hkrati in vsakega od teh motivov posebej, v veliko različicah. Vse skupaj pa se dogaja na morjuJ. Portreti, profili nekoliko spominjajo na serijo 'Zvezda in Odeon' (1995).
Tokrat torej izpopolnjujem stare poteze, spet me vleče nazaj. Ampak narisani obrazi so lepši, boljši in pametnejši. Risbe aktualnega projekta so zelo disciplinirane, zelo dolgo jih popravljam, medtem ko pri novejših delih poteza nastaja neposredno. Na začetku je vse dokaj nejasno, zgolj nek občutek, ki mu skoraj slepo sledim. Nato je potrebnega precej dela, skozi katerega se vse razjasni. Najboljše pa je, da je na koncu videti, kot da je nastalo samo.