Poljubi in objemi: nos ob nos in usta na usta

Pri Petri radi govorimo o sproščeni risbi in igrivi vsebini, o intimni zgodbi v razmerju do javnega konteksta. A je zraven zmerom tudi premišljena strategija predstavljanja, zgrajena na intenzivni aktivnosti in zgoščeni prisotnosti projektov. Ko pravim, da je Petra pop umetnica, govorim zlasti o učinku njene umetniške prakse: o tem, kako popularna je in kako vsepovsod navzoči so njeni akterji, njena risba pa prepoznavna. Težko pa prezremo tudi nekatere njene navezave na izhodišča poparta. Formalno je kar nekaj stičnih točk: repeticija, stilizacija, obrobna risba, variacije, temelječe na barvnih različicah, vključevanje popularnih (ready-made) materialov, motivov, prizorov in postopkov popularne kulture, množične proizvodnje, reklamne strategije in oblikovalskega prijema. Njena strategija hita pa je zasnovana na razmerju med zasebnim in javnim, na stereotipni pripovedi in na tehle vizualnih, komunikacijskih in estetskih prijemih in postopkih: jasnost in znakovnost, prepoznavnost in reproduktibilnost, komunikativnost in narativnost.

Petra eksperimentira z različnimi formati, mediji in izraznimi sredstvi, od velikih in monumentalnih reklamnih panojev in oglasnega stebra, kompleksnih ambientov in instalacij, svetlobnih objektov, tabel, akcij in dogodkov do avtorskih knjig, spletnih strani, ilustracij in oglasov v revijah in časopisih, vabil, zloženk in čisto majhnih predmetov in parafernalij, tudi koledarčkov, nalepk, kartic, priponk in domin. Tehnika je bodisi preprosta ali zahtevna: risba, (stenska) slika in najrazličnejše reprodukcijske tehnike. Najprej je bila to litografija, ki ji je kot slikarki najbolj ustrezala. Potem je začela prenašati svoje risbe na stene galerij in zidove stavb ali pa na fotokopirni tisk. Stenske slike in možnosti, ki jih ponuja fotokopirni stroj (povečava, pomnožitev...), in sestavljanje delov v velik plakat je avtorica pogosto koncipirala kot predstavitev zunaj galerijskih prostorov – na odprtem, kjer prihaja do interakcije z (naključnimi) mimoidočimi. Tam so bili njeni projekti podvrženi neizogibnim spremembam in postopnemu uničenju, s čimer so se približali umetniški akciji, sodobnemu urbanemu ritualu. Kot denimo eden zadnjih, ko je po postajah newyorške podzemne železnice v času svoje razstave v MC Gallery skrivoma podtikala nalepke.

Pripoved in njena bivališča

Petra riše intimni svet, pri tem pa zabriše svoj osebni dotik, poenostavi, tipizira.
Shematizacija figur temelji na dedukciji podatkov, sproščeni risbi, sklenjenem obrisu, gestualni potezi, poudarjenih linijah, ploskovitosti in jasnih osnovnih konturah. Šablone, vzorci, repeticija, variacije, kombinacije. Ta piktografska metoda omogoči lažje prepoznavanje in pomnjenje. Z redukcijo na osnovne poteze so figure in predmeti postali likovni znaki in podobotvorni elementi trdne likovne kompozicije. Tudi razmerje med liki in podlago vseskozi gradi jasno in prepoznavno, hkrati pa uvede svojevrstno pitoresknost in ritmično razporeditev preprostih oblik in barv ter skorajda arabesknih slikovnih znakov.

Petrina pripoved je zasnovana na stereotipu, na idealiziranih odnosih med prepoznavnimi liki in junaki, na prešernem veselju in vsakdanjih težavah. Pripoved in njeni junaki so vsem dobesedno na očeh, prav hitro postanejo nepogrešljivi del urbanega življenja. Z veliko koncentracijo projektov in dogodkov in z rednim pojavljanjem in predstavljanjem je Petra vedno znova in vseskozi potrjevala svojo navzočnost na izbranih točkah v mestu. Puščala je znamenja in sledi. Like iz njenega sveta smo zlahka prepoznali. Še več, čez čas nismo več dvomili o tem, da zares obstajajo. Z leti jih je vedno več. Prepričani so v svoj prav. Vsi hkrati. In vsak zase. Majhni in veliki, s širokimi klobuki in temnimi očali, od zadaj in od spredaj, v kopalkah ali dolgih oblekah, z nasmehom ali resnih in zaskrbljenih obrazov.

Petra za svoje podobe/junake in junakinje vedno znova išče nenavadna in vznemirljiva bivališča, ki pa so zmerom v kontekstu mesta, mesta kot estetskega fenomena, ki lahko sodobnemu pohajkovalcu ponudi doživetje in presenečenje, tudi radost in užitek. Tako se je že večkrat zgodilo, denimo, da je zavzela in naselila vse mogoče etablirane in obrobne prostore predstavljanja, od galerij do urbanih in medijskih prizorišč. Včasih jih naslika neposredno na steno, drugič jih vtakne v knjigo, skoraj najraje pa jih (ilegalno) (raz)postavlja po ulicah in cestah (vele)mest ali manjših naselij. Takrat so to lahko tudi obcestni znaki, ne čisto pravi prometni znaki, ampak zbirka Petrinih namigov in priporočil mimoidočim ali mimovozečim. S številnimi sodelavkami in sodelavci, z umetniškimi sredstvi in postopki, pa tudi z oglaševalskimi prijemi tako učinkovito posega v življenje mesta, meščank in meščanov, zlasti  Ljubljane in Maribora ali poletnega Suska, hkrati pa smelo preizkuša možnosti in učinke umetniške prakse, ko se ta poda na ulice in trge in preplavi medijski prostor.

Izriše se podoba: čista in jasna kakor črka

Povezanost intimnega/zasebnega življenja in javnega delovanja/umetniške prakse Petra udejanja s stalnim »portretiranjem« svojih bližnjih, prijateljev in znancev, po spominu ali po fotografiji. Pri tem ji je včasih računalnik v veliko pomoč. Portreti so shematizirani in univerzalni, domala brez osebnih potez, da se v njih lahko prepozna marsikatera obiskovalka in obiskovalec. Z izbranimi podobami iz družinskega foto albuma, ki jih močno povečane izriše na stene galerij, Petra prikaže svojevrstno antropologijo lastnega sveta. Izrisane v enem zamahu in s sklenjeno linijo, vpeljujejo (avto)biografsko pripoved. Standardno okolje in senčica humorja pričajo o slikarkinem ukvarjanju s svetom, ki jo obkroža in ki ga močno določa preteklost. Morda išče srečo, a sreča je slej ko prej zapletena reč. Ko pelje črto na sprehod, nas v svojem nevsiljivem in radoživem ritmu popelje na potovanje po družinskem albumu. Gledanje fotografij in obujanje spominov je lahko tudi kolektivno doživetje. In Petra ga izriše – doživetje, pravzaprav podobe s fotografij in vzdušje, ki jim pripada – in ga prenese na stene galerij, približa obiskovalcem in spremeni v družabni dogodek.  Ali pa jih združi in zapre v knjigo, ki je na voljo obiskovalcu, da po mili volji potuje po njej.

Posebno mesto pripada tudi portretom vsakdanjih reči, stvari in predmetov, ki jih srečujemo in uporabljamo ali pa le občudujemo. Postavljajo se pred nas in nas spomnijo, da se bliža poletje ali čas za kavo. Da nas čaka počitniško veselje in da je tudi brezdelje vredno naše pozornosti. Pogosto jih upodablja v dvojicah ali poudari dvojnost prikazanega. To se kaže kot povezovanje ali razdvajanje na več ravneh. Včasih kar s samo postavitvijo v galerijskem prostoru ali s kombinacijo postavitve v notranjem in zunanjem prostoru, drugič v upodobitvi parov nasprotij, ki temeljijo tako na podobi kakor na besedah, ki pojasnjujejo risbo. Temo dvojnosti pa prikaže tudi na prav poseben način, pri katerem gre morda prej za dvojnost v enem kakor pa za dva pola nasprotij. Denimo, sopostavi dve na prvi pogled enaki figuri, ki skupaj z različnimi besednimi oznakami v dobršni meri rušita stereotipno sklepanje in razumevanje bližine in razlik. Kaj nam, denimo, sporoča obraz z brki in kaj obraz brez njih? Ali nam podobe, ki prikazujejo zamenjavo vlog, govorijo o tem, da ni nič dokončno določeno in da obstaja možnost za svobodno izbiro? Morda. In morda tudi zamajejo naše razumevanje predpisanih vlog in funkcij, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne in o njih sploh ne razmišljamo. Družbene, spolne, družinske in poklicne vloge v Petrinih podobah niso več jasne in prepoznavne. Odpirajo prostor, v katerega se lahko naseli dvom: dvom o trdnih temeljih, o porazdelitvi vlog, kakršnih koli, kjer koli, kadar koli; o razlikah in podobnostih, bližini in sorodnosti. Ista oseba pa je lahko prikazana v različnih situacijah, z različnimi atributi in predmeti. Takrat se lahko v podobe naseli želja, ki je včasih tudi uresničena.

Spomin je prostor, kjer se zgodbe zgodijo še drugič

Zgodba je bila v Petrinih podobah zmerom navzoča, spletla se je med sodelujočimi, med junaki(njami) na isti podobi, ali pa se je pletla počasi in vztrajno, iz enega prizora v drugega, iz enega prizorišča v drugo, med podobo in dogodkom, protagonisti in občinstvom, med upodobljenimi in umetnico in med umetnico in gledalci. Razmerje med zasebnim in javnim, individualnim in kolektivnim je Petra skozi vizualno govorico zmerom prikazala na igriv in hudomušen način. Za veselje in užitek. Zgodba je osebna, brez velikih tem, polna intimnih namigov, pa tudi družinskih in družbenih situacij. Skratka, ljubezenska zgodba. Zelo pogosto pa se v podobo naseli spomin.

Petro zanimata človek in njegov svet, pa zgodbe in odnosi, ki se spletajo med ljudmi. Družinske in prijateljske zgodbe ali medijski prizori gradijo kulturne vzorce in z imaginacijo segajo v vsakdanjost slehernika. Petrine podobe pa nam pripovedujejo tudi o tem, kako pomembne so okoliščine, prijateljstva in znanstva ter fizični in simbolni prostor, realni odnosi in imaginarna razmerja/želje. Največkrat gre za malenkosti iz vsakdanjega življenja, ki ne zahtevajo posebnega komentarja in ne skrivajo smisla, ki bi ga bilo treba razvozlati. Morda je res tako, da sta realnost in celota dogodkov, ki jo sestavljajo, prav taki: enostavni, svojski, enkratni. Na koncu koncev je v ospredju zmerom človek. Tisti na podobi, ki se nam ponuja, da bi se nam prikupil in nas očaral, in tisti, ki ga ta podoba vsaj za hipec zaposli, mu morda spremeni zven in ritem korakov, preusmeri tok misli; ga razveseli ali razjezi, razžalosti ali pusti indiferentnega.

Želja po pogledu, dialogu, odzivu, kretnji, zvoku ali besedi je imela v Petrinem snovanju vedno pomembno mesto. Vprašanje, kako se predstavljati in navezovati stik z občinstvom, tistim strokovnim in onim naključnim, in kako z gledalci ostati v dialogu, je Petra reševala zdaj tako zdaj drugače. Simpatični liki, ki smo jih srečevali, so bili njeni zastopniki, poleg tega pa je gledalcem pogosto delila prikupna darila in jih razveseljevala z malimi presenečenji, ali pa jih je dejavno vključila v svoj projekt, vpletla v igro: jim predlagala, naj kaj najdejo, sestavijo in dorišejo. Ponudila jim je, naj si izberejo najljubšo risbo, domov odnesejo malo grafiko s priljubljenim motivom ali pa si zaželijo, kaj naj jim nariše ona in podobno.

Ta gesta, ki je obiskovalcem v izmenjavo za njihovo navzočnost ali sodelovanje ponudila umetnino v dar, je ena od značilnosti Petrinega razumevanja umetniške prakse. Dar in prehajanje iz rok v roke, označevanje in puščanje sledi, pretehtana izbira in naključno kroženje, vse to nas napeljuje, da morda le ne živimo v svetu stisnjenih razmerij. Da se med nami utegne splesti prijetna vez in da to lahko stori prav umetnina. Vrednost umetnine je tudi simbolična in subjektivna in ta se poveča pri vsaki menjavi, postaja čedalje imenitnejša, še vedno povezana tako z umetnico kakor tudi z individualnostjo svojih nekdanjih lastnikov.
Tako nekako se Petra poigra tudi z dilemo med zaščitenim avtorstvom in svobodnim kroženjem svojih del. Prav medsebojna izmenjava in deljenje izkušenj poganja Petrine projekte že vrsto let, angažira sodelavce in vzdržuje prav poseben tip priljubljenosti te umetnice, ki jo vse to nadvse veseli in izpolnjuje.

Barbara Borčić