PETRA – pop umetnica in njena strategija
Razširjeni prostori umetnosti so dosegli razširjeno občinstvo.

Pri Petri radi govorimo o sproščeni risbi in igrivi vsebini, o intimni zgodbi v razmerju do javnega konteksta, v katerem se predstavlja, tokrat pa se bom bolj osredotočila na komponento, ki je pri njenem snovanju konstitutivna, prepoznavna, prav izjemna in je ni mogoče prezreti. To je strategija predstavljanja, ki jo je skoraj gotovo sprožilo intenzivno dogajanje na Metelkovi v jesenskih mesecih leta 1993, potem pa so se projekti zgostili zlasti med letoma 1994 in 1997. V tem času je Petra zavzela, zasedla, naselila, osvojila domala vse mogoče medije in prostore predstavljanja. Uspelo ji je, da je vzpostavila svojevrsten project-in-progress in dosegla skoncentrirano prisotnost, s tem da je naselila različne javne prostore in jih označila s svojo navzočnostjo. Kot osebnost in umetnica je bila deležna velike pozornosti in prav pogosto se je pojavljala v medijih.

Predstavitev projektov Petre Varl sem zato zastavila kot strategijo hita prve pop umetnice v slovenskem prostoru. Kaj mislim s strategijo hita? Petrina strategija hita je zgrajena na intenzivni aktivnosti in zgoščeni prisotnosti – časovni koncentraciji in prostorski razpršenosti projektov, ki pa so zmerom v kontekstu mesta, mesta kot estetskega fenomena, ki lahko sodobnemu pohajkovalcu ponudi doživetje in presenečenje, tudi radost in užitek.

Petra je z umetniškimi sredstvi in postopki, pa tudi z oglaševalskimi prijemi, s številnimi sodelavkami in sodelavci učinkovito posegla v življenje mesta, meščank in meščanov Ljubljane in je bila več let njihova priljubljena in nepogrešljiva umetnica. Naselila je domala vse mogoče etablirane in obrobne prostore predstavljanja, od galerij do urbanih in medijskih prizorišč – vsa tista mesta, kjer so se njeni projekti nudili pogledu tako strokovnega občinstva kakor tudi naključnih mimoidočih, v naglici hitečih zaposlenežev ali na izkušnje prežečih pohajkovalcev.

Petra je eksperimentirala z različnimi formati, mediji in izraznimi sredstvi, od velikih in monumentalnih oglasnih panojev in oglasnega stebra, kompleksnih ambientov in instalacij, svetlobnih objektov, akcij in dogodkov do ilustracij in oglasov v revijah in časopisih, vabil, zloženk in čisto majhnih predmetov in parafernalij, tudi novoletnih obeskov, sladkorčkov, medenjakov, koledarčkov in domin. Tehnika je bila bodisi preprosta ali zahtevna: risba, litografija, slika, sitotisk, fotokopirni in računalniški tisk; material je bil papir, platno, les, kovina, tapeta, nalepka, plastična folija, kartonasta škatlica …

Zgoščeno prisotnost je še nadgradila tako, da so projekti in ključni liki prehajali iz prostora v prostor in se povezovali v skupno pripoved. Njeni liki so postali prepoznavni prebivalci mesta in priljubljeni znanci, ki so mimoidočim sporočali: To smo mi, Petrini junaki in junakinje. Govorili so o sebi in o svoji avtorici, pa tudi o tem, kakšne so možnosti in učinki umetniške prakse, ko se ta poda na ulice in trge in preplavi medijski prostor.

Petrino strategijo hita bom poskusila uprizoriti s prikazom njenih projektov, spremljevalnih dogodkov in »sladkih presenečenj«, kakor jim je rekla sama. Hkrati bom predlagala nekaj opornih točk za analizo, kako je Petra pravzaprav gradila svojo strategijo predstavljanja in s kakšnimi učinki. Pri tem se želim izogniti pasti, v katero se zlahka ujame interpretacija, ko vključi podobo v širšo celoto, ki prikliče prepoznavne modele in pomene in vključuje tudi osebne izkušnje. S tem pozornost zlahka preusmeri na reprezentacijo smiselnega referenčnega okvira, kompleksnost same podobe, njene izrazne in pomenske ravni, ki lahko izražajo tudi protislovja, pa se s tem utegnejo zamegliti.

UPRIZORITEV
Spomin je prostor, kjer se zgodbe zgodijo še drugič.

Prvo prizorišče (1994): Metelkova. Na nekdanjem parkirišču vojašnice po vseh treh zidovih projekt Nos ob nos (3 x 30 m) in dogodek ob njem – na mestu, kjer se je zgodil eden prvih destruktivnih posegov oblasti, na območju nekdanje vojašnice, ki je bila namenjena za socialni in kulturni center. Sestavljena in povečana risba v fotokopirnem tisku je prikazovala moškega in žensko – Petro in Primoža, ki se poljubljata po eskimsko, in verze Andreja Rozmana – Roze, nos ob nos ... Močan veter je sicer malo ponagajal, pa vendar se je partija tenisa ob zvokih saksofona uspešno odigrala in je vse ostalo zabeleženo na videu Jasne Hribernik. Še prej je Petra za transparent »boja za Metelkovo« narisala skupino razigranih in prijaznih likov v kopalkah in kmalu zatem za naslovnico posebne številke M'Zina, posvečene Metelkovi, četico še bolj složnih in povezanih metelkovcev – slikarja, violinistko in pisatelja.

Drugo prizorišče (1994): Zgodba se je nadaljevala v razstavnem projektu Nos ob nos II, tokrat v Galeriji ZDSLU v bližini Metelkove, kjer sta bila poleg portretne galerije slik Petrine družine v raznobarvnih in svetlečih se vzorcih, v ambientu dnevne sobe na veliki »družinski« sliki nad rdečim kavčem spet ista protagonista, le da sta bila tukaj okvirjena s krznom, pa čeprav v toplem zavetju galerijskih prostorov.

Tretje prizorišče (1994): Spet Metelkova. Za projekt Sestava v celicah v nekdanjem vojaškem zaporu je Petra uredila eno od zaporniških celic in na modro-bele črtaste tapete naselila Tri gospodiče. Ti so iz tega delno porušenega in marginaliziranega okolja brez razstavnega spomina korespondirali s Tremi gospodičnami v rožnatem ambientu Moderne galerije, torej s čisto zaresnim razstaviščem in v izboru Tomaža Brejca, na prvem U3 – Trienalu slovenske sodobne umetnosti.

Četrto prizorišče (1995–1996): Iz obeh trojic je Petra izbrala po eno gospodično in enega gospodiča, se povezala z oblikovalko Majo Gspan Vičič in za razstavo Urbanaria, ki jo je pripravljal novo ustanovljeni Sorosov center za sodobno umetnost v Ljubljani, sta zasnovali projekt Ljubljančani!. Gospodična in gospodič sta kot personifikaciji dobila vsak svoje ime: Zvezda (park) in (Plečnikov) Odeon. Postala sta Petrina najbolj prepoznavna junaka in tako rekoč stalna znanca Ljubljančanov. Njuna centralna lokacija je bila na križišču poti v Parku Zvezda: na oglasnem stebru in ob njem sta s sodelujočimi tvorila celoletni mestni koledar in pazila, da nanj nista pozabila zapisati pomembnih dogodkov. Hkrati sta se kazala letnemu času in mesecu ustrezno urejena in razpoložena. Plesala sta, se drsala, sončila ali vozila z motorjem, drugič sta se objela, pa se ločila ali zgrešila. Podoba na stebru je bila vsak mesec drugačna, junaka sta počela različne stvari, v mestu so se vrstili (Urbanariini in drugi) dogodki ... Včasih sta stopila med ljudi kot Mojca in Goro in ob stebru izvedla manjši skeč, se zavrtela, glasbeniki so zaigrali, pesniki so recitirali in mimoidoči so za trenutek postali in prisluhnili. Podobi na stebru je bila vsak mesec dodana tudi nova pasica s koledarjem, zato je bilo zanju vedno manj prostora, pa vendar sta svojo zgodbo v obliki prave nadaljevanke pletla počasi in vztrajno. In vsi smo si lahko samo želeli, da bi jima šlo dobro in da se zgodba ne bi končala. Zmerom bolj smo ju poznali, ju imeli radi in ju pogrešali, če sta se kam umaknila. Ali pa odšla kam na lepše, na pito (Pita moje mame) v Malo galerijo ali na kavo na Bled, od koder sta nam poslala razglednico (Pozdrav z Bleda). Jeseni je Zvezda odhitela prat, obešat in likat Odeonove srajce v Mestno galerijo (razstava Stereotip), pa čeprav je bilo to na prvem festivalu Mesto žensk. Potem sta se skupaj odpravila v Budimpešto (The Collection of the P.A.R.A.S.I.T.E. Museum: Slovene Art of the 1990s), pa na golaž in torto konec leta v Galerijo Anonimus, da sta počastila uspešno Urbanariino leto. Kmalu zatem sta v Moderni galeriji (projekt Vsakdan na razstavi Občutek za red) pomagala obiskovalcem na steno dorisati manjkajoči par predmetov in jima svetovala, kako naj Petrino risbo, ki so jo dobili v zameno, doma obesijo na pravo mesto.

Peto prizorišče (1995–2000): Potem je Petra gostovala še po svetu in v medijskem prostoru: na mednarodnih razstavah v Trstu, Grazu, Novigradu, Bochumu, Benetkah, Lisboni in Sao Paolu, pa v Franciji, Mongoliji in na Kitajskem. Podobno so se njeni simpatični liki selili po medijskem prostoru (od Razgledov, Cicibana in Ars Vivendi do Dnevnika, Republike in Dela), našli smo jih na naslovnicah knjig, mestnih panojih, v izložbah, na torbicah, majicah, robčkih, skodelicah in ovitkih plošč, dobro pa so se znašli tudi v obliki spletne sestavljenke (domine) v okviru projekta Internet Portfolio. Hkrati pa je Petra počasi začela izstopati iz širšega javnega prostora, njene podobe pa so se neopazno naselile v stanovanja prijateljev in znancev, pa tudi popolnoma neznanih obiskovalcev, ki so sodelovali v domino igri (Vsakdan). V njej so bili upodobljeni znaki pravzaprav del vsakdana, ki pa je bolj stvar zasebnosti, en dan za drugim, opravek za opravkom, brez posebnih sledi in presežkov. Takrat je Petra dobila tudi priložnost, da z velikimi tapetami/stenskimi slikami opremi zasebno stanovanje. Premik v intimnost pa so bili tudi portreti, sprva na stenah galerij in kmalu zatem še v domovih upodobljenih.

Šesto prizorišče (2000–2003): galerija portretov (Portreti – Galerija Equrna, Galerija sodobne umetnosti Celje, Galerija Loža). Petra je naredila okoli dvesto slik malega formata, tokrat družinskih portretov prijateljev in znancev, po spominu ali po fotografiji. Pri tem ji je bil računalnik v veliko pomoč. Portreti so bili shematizirani in univerzalni, domala brez osebnih potez, da sta se v njih lahko prepoznala marsikatera obiskovalka in obiskovalec. Nekateri so bili zadovoljni, fotografirali so se in svoj foto portret nalepili v Petrin album. Drugi so jo prosili, naj naredi novega.

Sedmo prizorišče (zdaj): Sedem je srečna številka. Svetel atelje, v katerem Petra poskuša s preprostimi, klasičnimi sredstvi (grafitni svinčnik in barvice) iz papirja izvabiti podobo, ki že priklicuje prostorske razsežnosti. Želi si, da bi risba sama po sebi sijala tako kakor podoba na ekranu, ne da bi morala uporabiti še kakršne tehnične ali pripovedne dodatke in okraske. Včasih le steklo, ki se prikrade med pogled in podobo in jo hkrati ožari in zamegli. Portreti že tretjič, spet drugače, lahko tudi velikih formatov, z avtoportretom v središču, okoli pa hči, prijatelji, znanci, ki jih poskuša upodobiti tako kot like z naslovnic in s tem pokazati, da je razlika drugje, ne v samem obrazu, temveč v moči podobe. Nekateri so t.i. zašiti portreti, zašiti akti, ki jih je prvič predstavila v svojem odprtem ateljeju leta 2005 skupaj z Eduardom Lesjakom, ki je na njene risbe s svinčnikom, natisnjene na platno, prvi dodal abstrakne linije s šivalnim strojem. Odtlej tudi Petra šiva, na platno ali papir, poudari in poglobi risbo. Tudi ona zdaj šiva na stroj. Ročno izvezeni gobelini (Zvezda in Odeon) ali digitalno izvezeni obrisi obrazov (družinski portreti prijateljev), ki jih je delala prej, so bili poskusi, s katerimi ni bila čisto zadovoljna. Šivalni stroj pa je hiter in zanesljiv, deluje kot odločen podaljšek roke, in poteza, ki jo zašije, se Petri zdi presenetljivo samozavestna. Zdaj zgodbe v svoji neposrednosti ni več, tudi tehnološki postopek je manj viden – ves njen napor je usmerjen v samo risbo, ki jo prenese na transparenten papir. Včasih pa risbe drugo za drugo v več plasteh vpne med stekleni površini.

STRATEGIJA – UDEJANJENJE
Izriše se podoba: čista in jasna kakor črka.

Ko pravim, da je Petra pop umetnica, govorim bolj o učinku, kakor pa o vsebini umetnin: o tem, kako popularna je postala in kako vsepovsod navzoči so bili njeni akterji, njena risba pa prepoznavna. Težko prezremo tudi določene navezave na izhodišča poparta. Formalno je kar nekaj stičnih točk: repeticija, stilizacija, obrobna risba, variacije, temelječe na barvnih različicah, vključevanje popularnih (ready-made) materialov in postopkov popularne kulture, množične proizvodnje, reklamne strategije in oblikovalskega prijema.  

Petra povezanost intimnega/zasebnega življenja in javnega delovanja/umetniške prakse udejanja s stalnim »portretiranjem« svojih bližnjih. Pri tem se pogosto poigrava s sproščeno in kontrolirano gesto, naključjem in natančno pripravljenim načrtom, improvizacijo in programom. Pri tem ne subvertira avtoritete umetnosti, temveč svoja dela ponuja pogledu, v užitek, če hočete. Ne komentira, ne interpretira, analizira, kritizira, se ne upira …

Intenzivno umetniško snovanje, koncentracija projektov v času in prostoru in stalni junaki so bili morda najbolj očitni znanilci vedno večje popularnosti. Strategija hita pa je bila zasnovana na razmerju med zasebnim in javnim, na kontinuirani pripovedi in na tehle vizualnih, komunikacijskih in estetskih prijemih in postopkih:

JASNOST/ZNAKOVNOST

Petra riše intimni svet in pri tem zabriše svoj osebni dotik, poenostavi, tipizira.
Shematizacija figur temelji na dedukciji podatkov, sproščeni risbi, sklenjenem obrisu, gestualni potezi, poudarjenih linijah, ploskovitosti in jasnih osnovnih konturah. Šablone, vzorci, repeticija, variacije, kombinacije. Podobe in besedila vsak na svoj način sporočajo isto. Vse to omogoči lažje prepoznavanje in pomnjenje. Z redukcijo na osnovne poteze so figure in predmeti postali likovni znaki in podobotvorni elementi trdne likovne kompozicije. Taka piktografska metoda zaznamuje Petrin opus vse do najnovejših risb. Znakovnost je bila prilagojena dinamiki urbanega življenja, selektivnemu zanimanju in površnosti, tako rekoč mimobežnosti. V bistvu so učinki taki, da je preprosto, enostavno nekaj samo videti, ker so izrazna sredstva skrčena na minimum, pogosto zgolj na sklenjeno črto v črno-beli tehniki. Dejansko pa pri umetnosti preprostih sredstev ne gre enačiti s preprostostjo izraza. Vprašanje je, recimo, kako preprosto je tako rekoč v enem zamahu/obrisu narisati želeno podobo. Pred tistim končnim delom/umetnino je cela vrsta poskusov, verzij in različic, in iz arzenala tistega, kar je na voljo, umetnica potem izbere »pravo«, pravo zase. Mi pa kot obiskovalci, gledalci nikoli ne vemo, kakšen proces je zadaj, kaj vse je pripeljalo do te risbe, ki s svojo simpatičnostjo odvrača našo pozornost od produkcijskih razmer in ki nas zlahka očara.

PREPOZNAVNOST

Petrini projekti so bili zasnovani na stereotipu, na odnosih med prepoznavnimi liki in junaki, na prešernem veselju in vsakdanjih težavah. Pripoved in njeni junaki so bili vsem dobesedno na očeh, prav hitro so postali nepogrešljivi del urbanega življenja, okolju so se hkrati prilegali in štrleli iz njega, izstopali so tako kakor zasebnost zmerom odstopa od javne podobe. Z veliko koncentracijo projektov in dogodkov in z rednim pojavljanjem in predstavljanjem je Petra vedno znova in vseskozi potrjevala svojo navzočnost na izbranih točkah v mestu. Puščala je znamenja in sledi. Like iz njenega lastnega sveta smo zlahka prepoznali. Še več, čez čas nismo več dvomili o tem, da zares obstajajo.

PITORESKNOST/DEKORATIVNOST

Razmerje med liki in podlago Petra vseskozi gradi jasno in prepoznavno. Svojevrstna pitoresknost in ritmična razporeditev preprostih oblik, sijočih barv, vzorčastih materialov in skorajda arabesknih slikovnih znakov tvorita vizualni okvir zgodbe in podobe. Ozadje je vzorčeno po principu repeticije in pomnožitve, podoba sredi mestnega vrveža učinkuje kot preglednost in kot red, ki zbuja občutek miru in sproža estetski učinek. Na začetku je krepka črno-bela kontura lika, v katero pozneje umetnica rada vstavlja dekorativne vzorce in materiale. Slike so postale objekti, ki  skupaj s pobarvanimi stenami ali z vzorčastimi tapetami tvorijo ambient. V ambiente pa Petra vključi tudi vsakdanje predmete, denimo, živo rdeči dvosed, pa veliki rdeči hladilnik s pito in osvežilnimi napitki. Postavitev slik in objektov v horizontalni liniji ali krožni kompoziciji spet priča o racionalno konstruirani likovni zgradbi, geometrijsko določeni in uravnoteženi kompoziciji. Ta pa pri gledalcih zbuja občutek trdnosti in tudi ugodja. Ugodje je v samem prepoznavanju zgodbe prek spominskih slik in osebnih izkušenj, pa tudi v prepoznavanju sistema meril in razmerij, ki se je v človeku ukoreninil skozi zgodovino.

REPRODUKTIBILNOST

Petra pri svojem delu uporablja najrazličnejše reprodukcijske tehnike. Najprej je bila to litografija, ki ji je kot slikarki najbolj ustrezala. Potem je začela prenašati svoje risbe na fotokopirni tisk. Možnosti, ki jih ponuja fotokopirni stroj (povečava, pomnožitev...) in sestavljanje delov v velik plakat-risbo, je avtorica pogosto koncipirala kot predstavitev zunaj galerijskih prostorov – na odprtem, kjer prihaja do interakcije z (naključnimi) mimoidočimi. Tam so bili njeni projekti podvrženi neizogibnim spremembam in postopnemu uničenju, s čimer so se približali umetniški akciji, sodobnemu urbanemu ritualu.

Tisk ima komunikacijsko, demokratizacijsko in popularizacijsko vlogo med najširšim občinstvom. Za Petro pa je bil tisk, ne glede na to ali je šlo za fotokopirni tisk, klasično grafiko, sitotisk ali računalniški tisk, tudi tisti vmesnik, s pomočjo katerega je zakrila osebno potezo (in zgodbo), jo v posredovani obliki ponudila občinstvu in jo vključila v širši družbeni in kulturni kontekst.

KOMUNIKATIVNOST

Želja po pogledu, dialogu, odzivu, kretnji, zvoku ali besedi je imela v Petrinem snovanju pomembno mesto. Vprašanje, kako se predstavljati/pojavljati in navezati stik z občinstvom, tistim strokovnim in onim naključnim, in kako z gledalci vzdrževati dialog, je Petra razreševala različno. Simpatični liki, ki smo jih srečevali, so bili njeni zastopniki, poleg tega pa je pogosto gledalcem delila prikupna darila in jih razveseljevala z malimi presenečenji, ali pa jih je dejavno vključila v svoj projekt, vpletla v igro.

V urbanem prostoru, na odprtem, se intimna zgodba sestavlja iz koščkov realnih razmerij in kolektivnih nastavkov; skozi fragmente na različnih lokacijah, s stalnimi junaki in živimi spremljevalnimi dogodki so Petrini projekti postali del vsakdana, njihovi junaki so nagovarjali mimoidoče, zlasti Zvezda in Odeon pa sta postala priljubljena Ljubljančana.

NARATIVNOST/ZGODBA

Zgodba je bila vedno tam, spletla se je med junaki/junakinjami na isti podobi, bodisi da sta bila to gospa in psiček na vsakodnevnem sprehodu, ponosno dekle pred športnim letalom, družina na izletu ali moški in ženska v ljubezenskem razmerju. Ali pa se je zgodba pletla počasi in vztrajno, iz enega prizora v drugega, iz enega prizorišča v drugo, med liki in podlago, med podobo in dogodkom, protagonisti in občinstvom, med upodobljenimi in umetnico.

Začne pa se lahko tudi drugače, na ravni študijskega vsakdana in praktičnega preizkušanja grafičnih tehnik, kjer se splete kreativno prijateljstvo in se dve zgodbi rišeta hkrati vsaksebi in skupaj. Fotografije kažejo Petro in Zoro v grafičnem ateljeju na akademiji, v slikarski koloniji, na skupni razstavi v Bežigrajski galeriji in še marsikje, tudi v začasnem ateljeju na Metelkovi. Potem sta Petra in Maja in njun skupni mestni koledar, ki naslavlja Ljubljančane, prišleke in obiskovalce. Pa povabljeni sodelavci, glasbeniki, igralci, pesniki, Mojca in Goro, Primož, Miklavž, Roza, Pikalo ... Vse leto se plete zgodba mesta in meščanov, prostora in časa. Prikazi družinskih zapletov iz osebne zgodbe gradijo kulturne vzorce in z imaginacijo segajo v vsakdanjost slehernika. Petrine podobe pa nam pripovedujejo tudi o tem, kako pomembne so vsakokratne okoliščine, prijateljstva in znastva ter fizični in simbolni prostor, realni odnosi in imaginarna razmerja/želje.

Razmerje med zasebnim in javnim, individualnim in kolektivnim je Petra skozi vizualno govorico prikazala na igriv in hudomušen način. Za veselje in užitek. Zgodba je bila osebna, brez velikih tem, polna intimnih namigov, pa tudi družinskih in socialnih situacij. Skratka, ljubezenska zgodba. O kateri so se pisale tudi zgodbe in pesmi. O razlikah in podobnostih, bližini in sorodnosti, malih napakah in usodnih odločitvah, izgubljenih priložnostih in pozabljenih trenutkih.

Tehnološki postopki obdelave in prenosa podobe so naredili membrano, distanco, ki je zakrila avtoričino potezo. Zdaj pa – pri najnovejših podobah –, kakor da bi se zgodba zgostila v obraz. To so redka mesta na redke čase. Obraz je zgodba. Podoba v goli navzočnosti, brez travestije in medijske manipulacije. Črtna risba in barvno polje. Madež. In konec koncev, pripoved o risbi, o umetniškem procesu, kreativni samoti. 

PROCES/VARIACIJE

Petrine umetnine so pripovedovalke zgodb, lahko so proces ali pa končni produkt. So poetična govorica in (barvna) snov ekspresivnosti, sled odkrivanja in invencije in hkrati njena izjava. Majhne (ne)načrtovane spremembe, ki nastanejo v samem procesu dela, zelo pogosto pripeljejo do koncepta variacij – koncepta, ki mu je Edvard Munch, denimo, pripisoval tako velik pomen, da je variacijo postavil za temeljni kreativni princip. In to ne glede na to, ali gre v prvi vrsti za poskušanje, poigravanje, kombiniranje ali pa za načrtovanje, racionalno koncipiranje. Posamične Petrine podobe prikazujejo raznovrstne prijeme, permutacije, so dobesednost ustvarjalne geste in risarska spretnost, vizualizacija mišljenja in vsakdanjih preokupacij. Vedno znova in nenehno se odpirajo možnosti za nadaljnje razvijanje raziskovalne in kreativne misli – konstruiranje kombinatoričnih sistemov. Podobe beremo skozi razlike – razlike med njimi in odmike od pričakovane sheme. Naš pogled drsi po slikovnem polju, bega od ene podobe k drugi, zastane – opazimo neponovljivo uporabo repeticije kot nosilca subtilnih raznoličnosti, iščemo podobnosti in razlike, primerjamo, tvorimo sisteme.

Tako nas podobe pripeljejo do drugačnega razumevanja funkcije umetniške prakse: do umetnosti kot izkušnje, procesa, kot (življenjskega) toka brez končnega produkta. Do izkušnje, ki jo spenja kontinuiteta razmišljanja in eksperimentiranja: kompozicijska in konstruktivistična načela, razmerja in velikost, ploskev in črta, točka in madež, barva in format, poteza in struktura ... Proces pa je sam po sebi vsebina, presenetljiva uravnoteženost in koherentnost, igra naključij, preplet razlik, nasprotij in podobnosti – nosilcev etičnih načel in estetskega učinka.

Barbara Borčić, 2008

Prvič objavljeno v Zora Stančič & Petra Varl. Zadnjih dvajset let. (pp. 144 – 157). Ljubljana: Mglc